Intervju z Blažem Kavčičem: V Južni Koreji so mi ponudili torbo denarja, če naslednji dan izgubim

V zadnjih štirih letih se nisem počutil tako dobro, kot se zdaj. Dobro sem pripravljen, niti ene poškodbe ni bilo, vse treninge sem naredil po željah. Upam, da bom zdrav in bom nemoteno igral vso sezono. Zagotovo nisem več v rosnih letih, toda na igrišču ne čutim nobenih znakov staranja.

Treba je vedeti, da sem imel na stopalih dve operaciji. Čeprav se bližam gibalnosti, ki sem jo imel pred operacijami, gibanje verjetno nikoli več ne bo enako. Prav zato dodajam v igro elemente, ki mi bodo pomagali, da v moji igri ne bo več toliko gibanja. Predvsem bolj agresivno naravnanost.

Pred prvo operacijo živca so zdravniki rekli, da ne vedo, kakšna bo rehabilitacija, saj še niso imeli primera z vrhunskim športnikom. Imeli so druge primere, predvsem žensk, ki so imele težave zaradi nošenja visokih pet. Rekli so, da so operacije uspešne, toda nihče ni vedel, kako bo pri meni, saj je v tenisu veliko sprememb gibanja. Prva meseca sta bila grozna, saj sem kar naprej padal, ko nisem vedel, kako je postavljena noga, in sem se spotikal. Mislim sem, da je moje kariere konec, toda s trdim delom sem se pobral. Veliko ur sem se na novo učil koordinacijskih gibov, ki sem jih pred tem že obvladal – spreminjanje smeri, drsanje na pesku...

Na vsaki nogi ne čutim dveh prstov. Pri koraku imam precej manj občutka, pri tenisu pa je veliko gibanja po prstih in izgub ravnotežja, ko se moraš hitro pobrati. Ne gre za sekundne razlike, toda pomembne so malenkosti. Če prideš do žoge deset centimetrov prepozno, je to točka za tekmeca.

S Trupejem sva sodelovala tri leta, kar je zelo dolga doba. Bila sva kot mož in žena, če ne celo več, saj imata normalna mož in žena vsak svojo službo in se ne vidita pol dneva. Takšen ritem je težak, zato se moraš s takšno osebo dobro razumeti. S Trupejem sva se, toda poškodb je bilo preveč, kar je bilo tudi zanj zelo obremenjujoče. Oba sva verjela, toda vedno je prišla nova poškodba, zato so nastali konflikti. Na treningih ni bilo prave energije, zato sva morala potegniti črto. Kljub temu se še vedno slišiva in dobro razumeva. Zamer ni.

Imam dovolj izkušenj, da vem, kaj moram početi, toda trener te vidi drugače. Veliko stvari opazi, ki jih sam ne. Potrebuješ ga tudi pri organizaciji. Če treniram šest ur na dan, nimam časa, da bi klical še igralce za trening in rezervacijo igrišč. Kljub temu ni trenerja na svetu, ki bi povedal dve čarobni besedi in bi igral trikrat bolje. Res je tudi, da boljši trenerji vidijo več in imajo boljše nasvete. V prihodnje načrtujem, da bi imel svetovalca, ki bi me vodil na nekaj treningih in dal navodila, čemu naj posvetim več pozornosti. Toda vsi bolj znani trenerji ali bivši vrhunski igralci so zelo dragi.

Odvisno. Znesek boljšega trenerja je lahko pol milijona evrov na leto, zraven moraš kriti še stroške potovanj in prehrane. Takšnih investicij si ne bi mogel privoščiti, četudi bi bil med najboljših petdeset na svetu. Edina možnost bi bila, če bi bil recimo Kanadčan, Američan ali Britanec in bi imel za seboj podporo njihove teniške zveze. Ameriška teniška zveza ima trinajst milijonov dolarjev za teniške igralce. Vsak igralec ima trenerja, fizioterapevta, psihologa…

Saj nisem šel tja samo zaradi davkov. Glavni razlog je, da imam vrhunske pogoje za trening in da je tam veliko vrhunskih igralcev za treniranje. Seveda so pomembni tudi davki. V Sloveniji so zelo visoki, to ni nobena skrivnost. Veliko športnikov z vsega sveta si ustvari prebivališče v Dubaju. Imam načrt, da bi z agencijo iz Dubaja sodeloval po koncu kariere.

Pomembno je, na koliko turnirjih ATP nastopiš v glavnem žrebu. Gre za turnirje serij 250, 500 in 1000. Turnirji za grand slam ne štejejo, enako challengerji. Po koncu leta organizacija ATP objavi seznam petdesetih igralcev, ki so odigrali največ turnirjev ATP in imajo tako zabeleženo eno leto za pokojnino. Ponavadi je dovolj približno šest turnirjev ATP. Da po koncu kariere nato prejmeš pokojnino, moraš imeti pet takšnih let, ne nujno zapored. Meni manjka še eno leto. In vsako leto, ko ti uspe, se del zneska prenese na tvoj sklad. Lani je prišlo recimo 38.000 evrov na igralca. Nekateri so zbrali tudi po sedemnajst let za pokojnino, recimo Daniel Nestor, ki ima v svojem fondu več sto tisoč evrov.

Cilj bi moral biti, da bi vsaj 250 najboljših igralcev na svetu živelo od tenisa. Ker če greš na turnir serije challenger z letalom in imaš s seboj trenerja, potem si v minusu, četudi zmagaš. Prav zato veliko igralcev obupa, posledično je veliko težav s stavami. Dejstvo je, da je denarja dovolj. Turnirji za grand slam služijo ogromne vsote. Pri vseh teniških zvezah, ki imajo grand slame, njihovi igralci mislijo, da si lahko privoščijo kar koli. Poznamo zgodbo o Bernardu Tomiću, ki je imel kartico brez limita… Del zaslužka od turnirjev za grand slam bi se moral preusmeriti za turnirje serije challenger in futures. Če turnir za grand slam naredi 200 milijonov dolarjev čistega dobička, bi morali od tega prispevati samo dva odstotka in bi se na vsakem challengerju podvojil denarni sklad.

Nočem, da bi bilo moje ime na stavnicah. Prvič zato, ker nimam nič od tega, in drugič, ker po vsakem porazu dobivam grožnje. Kljub temu lahko ATP uporablja moje ime na stavnicah. Če pogledamo turnirje, je marsikje glavni sponzor ravno stavnica, ko je hitro jasno, kako je vse skupaj povezano. Nižje postavljeni igralci dobivajo številne sporne ponudbe, ki jih ne morejo zavrniti. Gre za začaran krog. Zdi se, da imajo dobre informacije, kdo je pripravljen za takšne posle in kdo ne. Jaz že nekaj let nisem dobil nobene ponudbe. V stave je vpletenih veliko igralcev, toda to je težko dokazati, saj posle opravljajo ljudje iz ozadja.

Zgodilo se je v Južni Koreji. Nekdo je prišel v hotel in potrkal na moja vrata. Vedel je, da igram proti igralcu s povabilom organizatorja in da sem utrujen, ker sem isti dan priletel iz San Rema, za moj poraz pa je bila določena zelo velika kvota. Ponudil je torbo denarja, če naslednji dan izgubim.

Temu gospodu sem rekel ne, a prijavil ga nisem. V zadnjih letih imajo sicer strožja pravila in moraš takšne dogodke prijaviti. Toda ravno ti ljudje, ki hočejo, da jim javljamo sporne posle, so glavni vir težav. Če bi to prijavil, bi imel samo veliko problemov.

To ne, toda imam slabo izkušnjo iz Zagreba, kjer me je pred leti ameriški novinar obtožil, da sem prodal dvoboj, da so mi ukradli računalnik in da sem vpleten v preiskavo. Nič od tega ni bilo res. Takrat me ATP ni zaščitil, zato sem jim zameril. Odstranili niso niti novinarja niti niso podali uradne izjave, da njegove navedbe ne držijo. Računalnik sem imel pri sebi, fotografiral sem ga in objavil na twitterju. Dejstvo je tudi, da sem imel pred tem sestanek z ATP ravno zaradi stav, ki ga vsako leto opravi določeno število naključno izbranih igralcev. Toda to ni nobena preiskava. Prav zato bi me moral ATP zaščititi, saj so vedeli, kakšna je resnica.