Usoda tako imenovanih deklet za tolažbo je vse do današnjih dni ostala boleča dediščina japonske kolonizacije Korejskega polotoka od leta 1910 do konca druge svetovne vojne. Razdvajala je ameriški zaveznici na Daljnem vzhodu, pravega odgovora pa vladi v Tokiu in Seulu kljub več poskusom nista našli.
Japonska opravičila so se korejski strani zdela premalo iskrena, predlagane odškodnine pa neprimerne ali nezadostne, tako kot denimo leta 1993, ko je zavrnila ponujeni dogovor vladnega sekretarja Yoheija Kona, ki je ob podobnem opravičilu kot tokrat vseboval tudi ustanovitev odškodninskega sklada za spolne sužnje pod japonsko okupacijo v Aziji. Slednji ni nikoli docela zaživel, ker ga azijske države vključno z Južno Korejo niso docela sprejele. Eden od povodov za zavrnitev je bil tudi ta, da si je japonska vlada zamislila njegovo polnjenje prek zasebnih donacij brez državnega denarja, ki bi simbolično pokazal na dejanskega krivca za zlorabo deset tisočev žensk v vojaško ustanovljenih bordelih v japonskih kolonijah oziroma okupiranih deželah. Do devetdesetih let prejšnjega stoletja je japonska vlada vztrajno zavračala pričevanja o spolnih sužnjah, milejše poimenovanih »ianfu«, kar bi lahko prevedli v dekleta za tolažbo. Vojaške bordele so japonske imperialne oblasti začele ustanavljati v kolonijah in na zasedenih ozemljih, da bi preprečevale vojaška posilstva, ki so dodatno krnila podobo njihove vojske.
Najprej so novačili prostitutke, kot v primeru prvega japonskega tovrstnega vojaškega bordela v Šanghaju leta 1932, nato v njih spreminjali dekleta, ki so jih zvabili z lažnimi ponudbami, da bi »potrebe« vojakov v nadaljevanju zadovoljevali z zasužnjevanjem deklet po vseh azijskih državah, kjer so si zagotovili prevlado do konca druge svetovne vojne. Pravih številk o spolnih sužnjah ni, na Japonskem se po tem, ko je posebna vojaška komisija leta 1993 končno priznala njihov obstoj, tudi zdaj oklepajo minimalne številke okoli 20.000, za večino zgodovinarjev prenapihnjene se sučejo okoli 450.000, najpogosteje pa se omenja, da je bilo v prisilno prostitucijo potisnjenih okoli 200.000 deklet od Korejskega polotoka prek Kitajske do Indonezije, Burme, Tajske in Malezije.
Žrtve nezadovoljne
Včerajšnji dogovor, ki ga je južnokorejski zunanji minister označil za »dokončnega in nepreklicnega«, če bo Japonska izpolnila svoje obveznosti, poleg priznanja vloge vojske pri zasužnjevanju deklet in vladnega opravičila predvideva tudi milijardo jenov oziroma nekaj manj kot osem milijonov evrov iz tokijske državne blagajne v poseben sklad, ki ga bo južnokorejska vlada ustanovila za programe pomoči preostali peščici še živečih spolnih suženj. Južne Korejke so o tej boleči izkušnji dolga leta molčale v strahu pred stigmatizacijo, od tistih, ki so jo po japonskem priznanju zločinskega dejanja razkrile, pa jih je zdaj živih samo 46. Zdaj 88-letna Lee Yong-soo je vladni dogovor z Japonsko pospremila z izjavo, da ga bo »v celoti ignorirala«. Ocenila je, da ne izpolnjuje zahteve po priznanju japonske pravne odgovornosti in posledični odškodnini za prisilno novačenje deklet za tolažbo in upravljanje tako imenovanih postajališč za tolažbo japonskih vojakov, ki jih je bilo v času druge svetovne vojne po Aziji več kot dva tisoč.
Kar zadeva Južno Korejo, Tokio vztraja, da so bila vsa pravna vprašanja okupacije njenega dela polotoka rešena leta 1965 z normalizacijo odnosov med državama. Ponedeljkov dogovor glede spolnih suženj je zato oblikovan tako, da ni jasno, ali japonska vlada z njim prevzema pravno ali moralno odgovornost. Je pa jasno, da je premier Abe, ki je še nedavno govoril o le dobro plačanih prostitutkah v teh bordelih, vanj privolil iz pragmatičnega razloga – stabilnega zavezništva s Seulom v konfrontaciji s Kitajsko.
