Novinar Erik Valenčič je čas, ki ga je imel, potem ko so ga odslovili z RTV Slovenija, izrabil tudi za to, da konča svoj prvi roman Sence ne gorijo. Fiktivna zgodba o skupini mladcev, ki se uprejo sodobnemu kapitalističnemu sistemu, je, kot pravi sam, roman o levem ekstremizmu, lotil pa se ga je zato, ker ga ekstremizmi zanimajo, ne pa zato, ker bi bil levi ekstremist tudi sam. »Verske ekstremizme sem obdelal na Bližnjem vzhodu, desnega s Koalicijo sovraštva na RTV Slovenija, nisem pa še obdelal levega ekstremizma. Poznam ga zelo dobro, tudi 60. in 70. leta prejšnjega stoletja oziroma tako imenovani dve desetletji rdečega terorja. Mislim pa, da se glede na zaostrovanje razmer v družbi, od družbene neenakosti do revščine, ta čas, obdobje rdečega terorja, vrača. Ta knjiga pravzaprav ponuja enega od scenarijev, kako bo to videti.«
Blodnje RTVS in bolne družbe
»Zadnje, kar sem slišal na svoj račun na seji programskega sveta RTV Slovenija, je, da sem komunist, ki podpira islam. To razumem kot blodnje. Ekstremizme poskušam razumeti, ker če razumeš ekstremizme, veš, kaj je v tej družbi narobe. Mene zanimajo vzroki kot takšni, ne pa da bi pozival na barikade in sestavljal molotovke. Poskušam osmisliti družbo, v kateri živimo,« predalčkanje zavrača Valenčič, ki današnjo družbo vidi tako, kot jo je definiral znani britanski sociolog Robert B. Edgerton v knjigi Bolne družbe.
Edgerton je v knjigi raziskoval države v razvitem svetu in ugotavljal, da kjer koli obstaja večja družbena neenakost, bolj bolna je družba, kar se kaže v povečanju kriminala, večji porabi farmacevtskih izdelkov, kot so na primer pomirjevala, in večjem številu družbenih konfliktov. »Jaz temu pritrjujem. Mislim, da je družba zašla v svoj lasten paradoks, ko se sočasno pogovarjamo o demokraciji, človekovih pravicah in svoboščinah, hkrati pa se voditelji pogovarjajo o tem, kako je treba predati čim več družbene moči korporacijam. To bo povzročilo nemire in nisem neki prerok, Nostradamus, če to napovem.«
Bombe že letijo
Roman Sence ne gorijo, ki ji bo spomladi prihodnje leto sledil še drugi del, je postavljen v eno od takšnih družb oziroma zahodnoevropskih prestolnic, katero natančno, pa ne ve niti njegov avtor. V njem se šest mladih ljudi, intelektualcev brez prihodnosti, zave, da živijo v kletki mrtvega časa in da množične demonstracije, aktivizem in sindikalni boji ne delujejo, zato se kot za edino možno pot odločijo za urbano gverilo. »Knjiga govori o tem, kako to pravzaprav poteka. Izkušenj nimam, to je jasno, sem pa veliko bral o 60. in 70. letih prejšnjega stoletja in nekatere od vzrokov, ki so spodbudili rdeči teror, opažam tudi zdaj. Če pogledamo Grčijo, tam že poteka urbana gverila in že letijo bombe, Nemčija, Španija, Francija pa niso daleč zadaj. Seveda imamo zdaj begunsko krizo in razne teroristične napade, a tega ne gre mešati, ker gre za procese, ki potekajo vzporedno, bodo pa neizbežno pospešili radikalizacijo v naših družbah.«
Sledi dokumentarec o pobijanju kristjanov
Valenčičevi načrti se z romanom še ne končajo, saj se je s producentom Mihom Černecem pred kratkim odpravil v Irak, Sirijo in Turčijo na snemanje celovečernega dokumentarnega filma o genocidu nad kristjanih, saj se mu zdi, da jim je nujno treba pomagati, tudi tako, da bodo ljudje sploh vedeli, da obstajajo.
Dveletni projekt, ki ga pripravlja za mednarodni trg, nastaja pod produkcijsko hišo Staragara. Finančno ga je podprl Slovenski filmski center, pri njem pa sodeluje tudi mariborska nadškofija oziroma Karitas. »Zdaj bom v imenu nadškofa Alojzija Cvikla in Karitasa tem kristjanom odnesel voščilnice, pisma podpore, tako da bodo vedeli, da niso sami in da nekdo v tem svetu razmišlja še o njih,« pojasnjuje Valenčič in za konec pritisne piko na i: »Vidiš, to je ta stvar, nihče mi ne more očitati, da sem neki levičarski ekstremist, saj grem delat film o kristjanih. To pa zato, ker redno hodim tja dol in so mnogi od teh ljudi moji prijatelji in je nesprejemljivo, da se v Evropi pogovarjamo o nekih krščanskih temeljih stare celine, tam pa pobijajo prvotne kristjane, vendar o tem nihče ne govori.«
