Prijazni sovražnik (japonski dresnik v laboratoriju papirja) – tako so oblikovalke Gaja Mežnarić Osole, Nuša Jelenec in Katarina Dekleva poimenovale japonski dresnik in razstavo o njegovi uporabnosti, ki jo trenutno gostijo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v fužinskem gradu. Ta invazivna rastlina namreč ni le sovražna, ker s svojimi koreninskimi prepleti uničuje infrastrukturo in izpodriva lokalno rastje. Po drugi, manj znani strani je tudi užitna in zdravilna, s čimer se je kreativna trojica seznanila na lanskem bienalu oblikovanja BIO 50.
»Preden nas je poznavalec divjih rastlin Dario Cortese popeljal po Fužinah, smo vedele, da je dresnika pri nas ogromno in da to nikakor ni dobro, zato nas je zelo presenetilo, ko smo izvedele, da ni samo škodljiv, ampak celo užiten,« pripoveduje Deklevova o začetku njihove skupne poti, ki so jo po bienalu nadaljevale kot kolektiv Re-generacija. Organizirale so interdisciplinarni forum, se prijavile na nekaj razpisov in začele raziskovati možnosti uporabe različnih delov rastline. Zanimalo jih je tudi, kakšne prakse lahko vzniknejo iz spremenjene izhodiščne točke.
Iskanje ekološke poti
»Ko dresnik spoznaš in začneš opazovati okolico, ga najdeš res povsod,« pove Jelenčeva in doda, da so do takšnega sklepa prišli tudi udeleženci Dresnikovih iger, s katerimi so na zabaven način širile ugotovitve o dresniku v lokalno skupnost. V poletnem laboratoriju v naravi so sodelujoči spoznali, kako trdovratni so dresnikovi podzemni deli. Iz vsakega koščka korenike, ki ostane v zemlji, lahko zraste nova rastlina, prav tako iz vsakega kolenca na steblu, če je v stiku s prstjo.
Kot pripovedujejo sogovornice, v Angliji, kjer je dresnik res zelo razširjen, za odstranjevanje in sanacijo poškodb odštejejo več kot 160 milijonov funtov na leto. Imajo tudi ureditev, po kateri posesti pade cena, če je na njej prisoten japonski dresnik, kar pomeni, da so Angleži zainteresirani za njegovo temeljito odstranjevanje. Opozarjajo, da nam njihovo kemično zatiranje te rastline ne sme biti zgled. »Na dresnik smo se osredotočile tudi zato, ker nas je zmotilo, kako se ga lotevajo s kemičnimi sredstvi, ki so tako močna, da še dve leti na tisti zemlji ne zraste nič, škropiva pa se izpirajo v podtalnico,« se dopolnjujejo oblikovalke, ki so si zadale naslednji cilj – najti ekološki način, kako dresnik obrniti v prid skupnosti.
Sprva so izhajale iz dresnikove užitnosti, nato so v njem videle potencial za uporabo v farmaciji in bioplinarnah, najdlje pa so razvile idejo o dresniku kot surovini za papir. »Da je dresnik mogoč lokalni vir celuloze, je zanimivo tudi s stališča, da v Sloveniji celulozo že desetletje uvažamo iz tujine. V javnosti sicer obstaja prepričanje, da se pri nas ogromno seka, ampak nobeno drevo ne pade za papir,« pojasnjujejo članice Re-generacije, ki so prve vzorce papirja iz dresnikove kaše izdelale v sodelovanju z Mojstrsko delavnico Vevče.
Priložnost za staro obrt
Vevška delavnica je ena redkih papirnic, kjer še vedno ročno izdelujejo papir, a ker je tudi ta trenutno v mirovanju, se je mladim oblikovalkam porodila ideja, da lahko s prepoznavanjem sprememb v našem okolju tudi osmislimo pozabljene obrti. Da bi svojo idejo podprle z raziskavo, so se povezale še z Inštitutom za celulozo in papir Ljubljana; s skupnimi močmi so ugotovili, da je dresnik res primeren, da bi ga dodajali k dražji celulozi iz lesa. »A smo še daleč od industrijske ravni,« priznavajo.
Tudi v muzeju so za zdaj razstavile le nabor polizdelkov, ki vabijo k nadgradnji in novim idejam. »Ne, to niso luči,« se zasmejejo. »Naš cilj je bil prikazati, da je mogoče iz papirja ustvarjati različne oblike, pa tudi, da ima papir iz dresnika lahko različno prosojnost, ki je posledica različnega mletja stebel. Smo pa očitno pokazale na še eno možnost, kaj lahko počnemo s papirjem iz dresnika.«
Igrivo preizkušanje možnosti novega materiala je na njihovo veselje v več pogledih pokazalo, da gre za obetavno surovino za polindustrijsko proizvodnjo, toda glede prihodnosti še nimajo jasnih ciljev. »Bolj kot raziskujemo, več možnosti se odpira,« pravijo in čakajo na rezultate razpisov. Kot kreativke se zavedajo, da je danes težko načrtovati, zato puščajo odprte številne možnosti, vsekakor pa bodo gradile na skupnosti in še naprej širile zavedanje, da lahko vsak prispeva k prepoznavanju dresnika kot uporabne surovine.
