Slabih sto grafik iz Vollardove suite, enega najobsežnejših in največkrat omenjanih grafičnih ciklusov Pabla Picassa, je že od prejšnjega ponedeljka na ogled na nekoliko nenavadni, a ne neznani lokaciji – v prostorih nekdanje Tkanine v podhodu Ajdovščina v središču Ljubljane. »Vse institucije in razna sejmišča, primerni za podobne kulturne projekte, so ekstremno dragi, zato smo se povezali s podjetniki, ki imajo na voljo prazne prostore, in sklenili neko vrsto simbioze. Oni nam omogočijo prostor, mi prinesemo vsebino. Vse kaže, da bomo na tak način sodelovali še vsaj prihodnjih nekaj let,« je povedal galerist Leon Pogelšek iz nekdanje galerije Pasaža, zdaj galerije Kos. Mestna občina naj bi v tem skritem kotičku Ljubljane že nekaj časa načrtovala nov minipleks Kinodvora, tako da je tudi vsakršna galerijska oživitev kronično pozabljenega podhoda med Figovcem in Metalko zagotovo dobrodošla.
Od suhe igle do jedkanice
Picassov grafični opus je nastal po dogovoru s trgovcem z umetninami Ambroisom Vollardom, Picasso naj bi namreč grafike Vollardu izročil za eno Renoirjevo in eno Cézannovo sliko. Niz stotih grafičnih listov v različnih tehnikah, od suhe igle in jedkanice do litografije, je Picasso ustvaril med letoma 1930 in 1937. Sestavlja ga pet tematskih sklopov, med drugimi serija upodobitev Minotaver, Ljubezenski boji in denimo še Vollardovih, torej mecenovih portretov.
Omenjene grafike naj bi sodile v Picassovo neoklasično obdobje, vendar bo pozoren gledalec med njimi odkril tudi odtise z elementi drugih slogovnih premen, ki so zaznamovale umetnikovo govorico, meni likovni kritik in umetnostni zgodovinar Brane Kovič: »Drži tudi, da niso prav vsi listi vrhunske kakovosti – čeprav je res, da je v seriji veliko nespornih mojstrovin –, saj je Picasso v časovnem intervalu, v katerem je nastajala Suite Vollard, ustvaril niz drugih, v glavnem posamičnih grafičnih listov, ki sodijo med njegove najvidnejše realizacije.«
Štiri matrice na dan
V tehniko globokega tiska je Picassa po Kovičevih besedah vpeljal tiskarski mojster Roger Lacourière, grafika pa naj bi slavnega Španca tako pritegnila, da je včasih obdelal celo štiri matrice v enem dnevu. Ker je v plošče vrezal tudi datum njihovega nastanka, je kasnejšim preučevalcem svojega dela olajšal spremljanje kronologije svojega ustvarjalnega dela.
Kompletni primerki Vollardove suite so danes sicer izjemna redkost. »Večinoma jih hranijo najpomembnejši svetovni muzeji, številne mape pa so bile razvezane, tako da so se na trgu kasneje pojavljali predvsem posamezni listi,« pravi Kovič. šum
