Slovenski filozof Slavoj Žižek pravi, da verovanje ni nekaj, kar se mora nujno zgoditi v nas, torej da prihaja iz nas samih, ampak se lahko pojavi kot verovanje prek drugih ljudi. Žižek pravi, da je najboljši primer tega zgodba o Božičku. Starši ne verjamejo vanj, a kupijo darila in se pretvarjajo za svoje otroke, ti pa prav tako, da ne razočarajo staršev. Bistvo, ki ga želi Žižek pri tem osvetliti, je, da obstaja verovanje, ki ni nikogaršnje, verovanje, v katerega nihče ne verjame osebno, a vendarle obstaja in deluje kot neko skupno, celovito in družbeno verovanje. »Ni treba, da sami verujemo, moramo pa verjeti, da veruje nekdo drug. To je dovolj. Tudi če ta 'nekdo drug' obstaja zgolj hipotetično,« razlaga Žižek.
