Davčne reforme so nekaj povsem običajnega v razvitih gospodarstvih, vlade v Skandinaviji, Nemčiji in pri naših severnih sosedih Avstrijcih jih izvedejo na primer vsako desetletje. V Sloveniji se na drugi strani raje ukvarjamo z vsakoletnimi popravki, s prestavljanjem davčne pušice iz enega v drug kot, zaradi česar so zmedena tako podjetja kot tudi mnogi finančniki in celo uradniki finančne uprave. Tudi zaradi tega, ker pogosto ni dovolj politične volje ali poguma za korenite spremembe, ki so nedvomno potrebne.
Premoženje bo obdavčeno bolj, delo manj
Prvo področje, ki nedvomno potrebuje spremembe, je obdavčitev premoženja. Po raziskavi Obdavčitveni trendi 2015, ki jo je opravila evropska komisija, se Slovenija po obdavčitvi premoženja uvršča šele na 22. mesto med 28 članicami EU. Vsako leto poberemo le za 0,6 odstotka BDP davkov na premoženje, kar je trikrat manj od povprečja, ugotavljajo v OECD.
Pri odpravljanju tega neravnovesja bo imel pomembno vlogo davek na nepremičnine, katerega spremembe bodo po zagotovitvah ministrstva za finance uvedene postopno. Davek bo nasledil tri dozdajšnje dajatve: nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, davek od premoženja in pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest. Davčna obremenitev za posameznike, ki že zdaj plačujejo te tri dajatve, se z uvedbo nepremičninskega davka ne bo povečala, pravijo na ministrstvu za finance, kjer bodo iskali finančne učinke na račun vključitve večjega obsega nepremičnin v obdavčitev.
Predlog novega zakona o davku na nepremičnine naj bi v javno obravnavo predvidoma prišel v prvi četrtini prihodnjega leta.
Drugo izredno pomembno področje, ki ga bo potrebno prestrukturirati, je obdavčitev dela, pri katerem so si tako gospodarstveniki, sindikati, vlada in strokovnjaki praktično edini v navijanju za davčno razbremenitev. Zlasti najvišjih plačnih razredov, kar bi lahko dosegli na primer s socialno kapico. Po podatkih Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) je sicer Slovenija z 42,5-odstotno obremenitvijo povprečne plače 6,5 odstotne točke nad povprečjem, a denimo precej za Belgijci (55,6 odstotka). Toda v primerjavi s Poljsko, Češko, Estonijo in Slovaško, z državami, ki so naše konkurentke na mednarodnih trgih in pri privabljanju tujih vlagateljev, je Slovenija za delodajalce davčno precej manj ugodna. Posledično smo manj konkurenčni.
Davčna reforma premalo za privabljanje tujih vlagateljev
Kje so nujno potrebne reforme, je odvisno od tega, koga vprašate. Potrošniki, ki prispevajo v davčno blagajno skoraj 40 odstotkov vseh davkov, bi si verjetno želeli nižjo obremenitev nakupov in energentov. Zaposleni bi višjo neto plačo, delodajalci pa nižjo obremenitev dela, pri čemer si podjetja želijo seveda še nižjo obdavčitev dobičkov, čeprav je efektivna davčna stopnja že zdaj pri komaj 11 odstotkih – nižja je samo na Irskem.
»Nujno je potrebno na novo določiti porazdelitev davčnega bremena med potrošnjo, dohodki in premoženjem, in sicer s ciljem povečanja konkurenčnosti slovenskega poslovnega okolja in znižanja obremenitve dohodkov iz dela na račun odprave neučinkovitih davčnih olajšav in nepotrebnih izjem v sistemu javnih dajatev,« poudarjajo na ministrstvu za finance.
Davčna reforma mora torej služiti kot vzvod za krepitev slovenske konkurenčnosti. Kombinacija nižje obdavčitve dela in že tako nizke obdavčitve dobička bi sicer res sprostila nekaj sredstev podjetij, ki bi posledično laže vlagala v razvoj. Toda raziskave kažejo, da obseg naložb ni odvisen zgolj od višine davčne stopnje na dobiček, temveč predvsem od tržnih priložnosti. Tega se zavedajo tudi na ministrstvu za finance: »Prvi pogoj za uspešno privabljanje tujih vlagateljev in hkrati tudi spodbujanje domačih naložb, s ciljem zagotavljanja boljše konkurenčnosti, je predvsem primerno poslovno okolje.« Davčna reforma je v tem kontekstu eden izmed kamenčkov v mozaiku, ki ga tvorijo urejena pravna država, infrastruktura, predvidljivo poslovno in politično okolje, dostop do trgov, usposobljenost delovne sile in zahtevnost administrativnih postopkov.
