Prostor smo s pomočjo prijateljev in donatorjev preuredili v neke vrste medgeneracijski center, v katerem naj bi se Jeseničani različnih starosti zbirali, učili in spoznavali. Vse smo delali na prostovoljni osnovi in tisti dan sem bil dežuren jaz. Po rutinskih opravilih je bila hiša pripravljena in ob deseti uri sem odprl vrata. Po navadi je bilo zjutraj zatišje, ampak tisti dan me je zunaj že čakala starejša gospa. V rokah je imela torbo in prosila me je, ali se lahko pogovori z menoj. Seveda, sem ji odvrnil in jo povabil noter. Začela sva se pogovarjati in kmalu sem ugotovil, da gre za inteligentno upokojenko. Iz torbe je izvlekla cel kup papirjev in mi začela razlagati, kako se ji zaradi administrativne napake v določenem podjetju nabirajo dolgovi. Podjetje je imelo namreč podatke, da na njenem naslovu stanujejo tri družine z različnimi priimki, zato so ji vsak mesec poslali tri račune. Gospa je podjetje prosila za ureditev podatkov, a preden ji je uspelo ustaviti plaz položnic, je dolg zrasel na 1500 evrov. Saj veste: račun na račun, obresti, izvršbe in podobno, pa se je nabralo. Menda naj bi bilo zdaj vse skupaj urejeno. Upam. Potem mi je povedala svojo življenjsko zgodbo in kako težko živi z majhno pokojnino. Povedala mi je o tem, kako je med sprehodom povsem naključno odkrila, da je bil zabojnik enega od večjih trgovcev pri nas odprt tudi ponoči. Odprla ga je in v njem videla veliko sadja in zelenjave, ki naj ne bi bila več ustrezna za prodajo. Vzela je, kolikor je mogla, in šla domov. Zanjo je bilo še vse dobro in užitno. Drugo noč se je vrnila in tako vsak dan. Rekla je, da v zadnjih letih nikoli ni zaužila toliko sadja in zelenjave kot v tistih mesecih, ko je bil zabojnik še odprt. Vse to mi je pripovedovala z navdušenjem in iskricami v očeh. Meni je šlo na jok. V glavi se ti vrtijo vprašanja, kaj se je zgodilo z nami, kako je mogoče, da smo tako globoko padli, in že naslednji trenutek me je vrnila v realnost. Informacija se je širila in k zabojniku je začelo hoditi še več ljudi, dokler podatek ni prišel tudi do trgovine in sledil je ukrep. Zabojnik je bil kmalu zaklenjen. Gospa je zavzdihnila in mi potarnala, da od takrat naprej zelo redko vidi sadje na mizi. Nisem se mogel izogniti občutku, da je med nami vedno več ljudi, ki so padli v globoko brezno položnic in obresti.
Ne vem, kaj se zdaj dogaja z odvečno hrano pri omenjenem trgovcu, ampak dejstvo je, da v Sloveniji vržemo v smeti 82 kilogramov hrane na prebivalca na leto. Številka je preprosto grozljiva. Gospa v tej zgodbi ni osamljen primer. V revščini živi po uradnih podatkih 290.000 prebivalcev Slovenije. Če temu dodamo še 107.000 brezposelnih in vedno večje število dobro izobraženih mladih, ki odhajajo v tujino, ker doma ne dobijo priložnosti, potem imamo resen problem. Prek aktivnosti, ki smo jih izvajali na Gorenjskem, smo prišli v stik z velikim številom ljudi, ki so nam zaupali marsikateri problem. Mogoče upajoč, da jim bomo nekako pomagali, ali pa so morda samo potrebovali nekoga, da jih posluša. Odgovora ne vem, vem pa, da predstavniki zlatega obdobja nekdanje države, ko so skoraj vsi imeli službe in vplačane prispevke, zdaj pogosto s svojimi nizkimi pokojninami vzdržujejo nezaposlene otroke. Kako bo živela šele moja generacija, ki v večini primerov nima stalne službe in se že zdaj komaj prebija iz meseca v mesec? Kako bodo privarčevali za stara leta, ko bodo pokojnine še nižje ali pa jih sploh ne bo več?
Najboljša rešitev in pomoč tem ljudem bi bila sistemska. Vlada bi se morala osredotočiti na prioritete, kar pomeni ustvarjanje novih delovnih mest s spodbujanjem podjetništva, inovacijami in odpiranjem Slovenije tujim vlagateljem na zdrav in transparenten način, od katerega bomo imeli koristi tako mi kot tudi tujci. Pogosto slišimo, kako se je naše življenje spremenilo na slabše v tistem trenutku, ko smo vstopili v Evropsko unijo. To je deloma res, vendar obstajajo tudi pozitivni primeri. Poljska je v zadnjih letih izjemno napredovala. Ne bi bilo slabo analizirati njihovih potez v gospodarstvu in tega, zakaj tako uspešno črpajo evropska sredstva. Še nekaj let nazaj smo se Poljakom smejali. Danes kupujejo naša podjetja kot po tekočem traku. Prevzemimo njihove uspešne metode in jih aplicirajmo doma. Temu bi lahko dodali še spodbujanje prostovoljstva in učinkovito sodelovanje med trgovci, odgovornimi ministrstvi in nevladnimi organizacijami glede presežka hrane. Ponekod že imamo dobre primere. Zakaj se zadeva ne bi razširila? Zakaj gre hrana v smeti, če se lahko porazdeli med ljudi, ki potrebujejo pomoč?
Dokler se ne zgodijo sistemske spremembe, pa so ljudje v stiski odvisni predvsem od drugih, dobrih ljudi. Pred nami so prazniki. Mogoče bi bilo bolj praktično in smotrno, sploh za podjetja, če bi denar za darila raje namenili Botrstvu ali za hrano družinam, ki so bolj lačne kot site? Spomnim se možakarja, ki je vstopil v naše prostore s svojima otrokoma in dejal, da bo denar za njuna božična darila raje namenil družinam v stiski. Otroka sta se strinjala z odločitvijo in za tistih 100 evrov smo napolnili štiri pakete s hrano in jih odnesli na teren. Njihovega veselja, ko so odprli vrata, ne bom nikoli pozabil.
Poskusite tudi vi. Ni boljšega občutka kot vstopiti v novo leto z zadovoljstvom na obrazu.
