Nekaj nenavadnega se je zgodilo z evropskimi mejami. Postale so zanimive. Vsaka od njih ima simpatične posebnosti, mejo pa v vsaki državi interpretirajo na sebi lasten in izviren način. Na meji med Hrvaško in Srbijo je bilo treba ta teden čakati štiri ure v vrsti za izhod iz EU. Tisoče migrantov v avtomobilih s švicarskimi, nemškimi in italijanskimi registracijami, se je iz zahodne Evrope s polnimi prtljažniki vračalo domov praznovat praznike. Nazaj v Evropo se sedaj potuje v velikih skupinah z vlaki in avtobusi skozi šotorska taborišča.

Na Hrvaškem se prvič pojavi modra tabla z dvanajstimi zlatimi zvezdicami z lepo izpisanim imenom Hrvaške v sredini. Ni tega leto dni, ko je ta tabla pomenila, da vstopate na kontinent brez meja, sedaj nam govori ravno nasprotno. Ko vidite modro tablo, veste, da se približujete državni meji. V osemdesetih letih je na njenem mestu stala rumena tabla, na kateri je pisalo »Pozor, državna meja. Gibanje omejeno.«. Modra tablica govori isto, vendar v jeziku evropskih integracij. Od tukaj bi moral veljati enotni sistem uspešno združenega kontinenta. Na poti pa so prijetna presenečenja.

Slovenija je svojo zaznamovala z dvema svitkoma španske rezalne žice na kovinskih palicah. Vtis je nekoliko zanikrn. Bolj kot na izraz suverenosti kaže podobo okupiranega ozemlja. Posebnih novih tabel ni, improvizirana konstrukcija pa je zelo zgovorna. »Pozor! Tukaj je šlo nekaj zelo narobe.«

Na Šentilju so Avstrijci na ob straneh vzporednih cest postavili ograjo. To ni madžarska železna zavesa. Niso vlekli vojaške rezalne žice, ampak so posegli po ograjnih modulih, ki so običajni na gradbiščih. Urejeno in disciplinirano. Na tej poti vsi stereotipi in predsodki ustrezajo dejstvom. Kar hodi čez mejo v Avstrijo, je delovna sila. Nacionalnost ni važna. Gradbišč je veliko.

Pot proti češki meji je bila tesnobna. Kaj si bo izmislila država, ki je med prvimi zavrnila vsako možnost, da bi begunci iz Sirije prestopili njene meje? So postavili samohodne tridesetmilimetrske protiletalske topove praga? Protitankovske jarke? Stražne stolpe?

Ne, ne. Takoj za modro tablico z dvanajstimi zvezdicami na odprtem prodajajo bazene, velike džakuzije, pirotehniko in vinjete za avtocesto, ki se začne šele čez sto kilometrov. Takoj za bazeni je na desni prvi bordel, ki vabi na relaksacijsko masažo s srečnim koncem. Na levi je igralnica z bordelom v predelanem ruskem potniškem letalu, za njima pa še dvajset bordelov, ki z elektronskimi števci najavljajo, koliko »madchen« je trenutno prostih na delovnih mestih.

Tako se zaznamuje meja med dvema solidnima evropskima državama. Z verigo bordelov, ki že od daleč spominjajo na kantino, ki jo v sedmi nadaljevanki Vojne zvezd vodi Maz Kanata. Meje Evropske unije niso državne meje, so poslovni modeli. Vsaka država jih razume po svoje. Vsaka živi v svojem paralelnem poslovnem vesolju.

V vzhodni Evropi se pritožujejo, da v tem vesolju Slovenije ne vidijo. Težko ji je določiti položaj, smer gibanja in hitrost. Vzhodnoevropejci, ki so še pred dvajsetimi leti opazovali Slovenijo kot planet, ki se mu želijo približati, je sedaj ne najdejo več na zemljevidu. »Nikjer vas ni!« Vprašujejo, ali Slovenija sploh še obstaja. »Niste del Balkana,« se strinjajo s Slovenci, ki so pred 25 leti iz tega, da niso Balkan, naredili novo geografijo, lingvistiko in politično znanost.

»Ampak tudi niste zahodna Evropa,« nekoliko privoščljivo dodajo. Srednja Evropa? To je vedno bil bolj literarni mit kot resnična geografija. Poljska, Češka, Slovaška in Madžarska so tržaškega pisatelja Claudia Magrisa vzele zares in ustanovile Višegrajsko skupino srednjeevropskih držav, ki sedaj v EU nastopa kot samostojna politična formacija. V ozvezdju, za katero se je zdelo, da je njegova topografija popolnoma transparentna, so sestavili nov planet. Ko so jo ustanavljali, je Slovenija sklenila, da z njimi raje ne bi nič. Težila je k popolnosti in trdila, da živi v paralelnem vesolju.

V drugi dimenziji Slovenci živimo v državi, ki je imela zadnjih petindvajset let modro oblast, ki je ohranila veliko nacionalno bogastvo in ga s pametnimi zakoni usmerila v blagostanje vseh. Starejši občani se zagotovo še spomnijo države, ki je obljubljala enakopravnost pred zakonom, najrazvitejše šolstvo v Evropi, brezhibno raven zdravstvene zaščite in trdno socialno pogodbo med delavci in kapitalom. Zvezna republika Nemčija je bila njen ekonomski vzor. Zagotovo nekje obstaja neka paralelna Slovenija, ki ima pragmatičen odnos do beguncev in migracijsko politiko razvite države kot Nemčija in zakonodajo, ki istospolno usmerjenim državljanom omogoča poroko tako kot globoko verna katoliška Irska. Nekje ta država zagotovo obstaja, le najti jo je treba. Zaznamovanje z bodečo žico nekako ne zadošča. Treba je tudi prižgati luči.