Danes je položaj obrnjen. Hrvaška je kljub ponesrečenemu poskusu slovenske blokade že zdavnaj v EU. Tako o meji kot o NEK se odloča na arbitraži, pri čemer je slovenski iztržek že zdaj slabši od hrvaškega. V Haagu je naša država domnevno začetno prednost morda že izgubila zaradi afere s prisluhi. Spor zaradi električne energije iz jedrske elektrarne pa se je pred dnevi končal z njenim popolnim porazom. Kot takega velja šteti tudi zadevo Ljubljanska banka (LB), ki je slovenska podjetja na Hrvaškem v dveh desetletjih stala številne posle, že prihodnje leto pa bo udarila tudi po državnem proračunu.
Kako se je lahko zgodilo, da je Slovenija v desetletju in pol tako poslabšala svoj položaj do Hrvaške? In to celo do mere, ko se zdi, da sta državi v tem času zamenjali vlogi? Da je Slovenija z javnofinančnimi težavami, padlimi referendumi o pravicah manjšin in bodečo žico danes bliže tisti povojni, s socialnimi in drugimi travmami prežeti Hrvaški z začetka stoletja. In nasprotno: da je današnja Hrvaška v resnici »Slovenija 2001« – država, ki kljub globoki notranji razdeljenosti ves čas ve, kaj hoče: tako na polju zunanje politike kot gospodarstva.
Odgovor na zgornje dileme morda ponuja prav žaganje lastne veje pri NEK. Slovenija je v to zgodbo vstopila z enim motivom. Hrvaški je želela preprečiti izstavitev računov za odklope jedrske elektrarne v devetdesetih letih. Drži, da je bila meddržavna pogodba, ki jo je podpisal Janez Kopač, slaba. V samem temelju ni ustrezno reševala vprašanj odpadkov, razgradnje, vlaganj… Prav tako je res, da je padla (tudi) zaradi množice parcialnih interesov: strankarskih, lokalnopolitičnih, energetskih… A do ključne napake je prišlo leta 2002. Slovenija za ustavitev dobave električne energije iz Krškega ni imela pravne podlage. Od tod naprej je bilo vprašanje le, koliko jo bo to stalo.
Sledila je še serija taktičnih spodrsljajev. Kljub pripravljenosti hrvaške strani, da spor reši mimo arbitraže, se je prva Janševa vlada – megalomanska, kot je rada bila – raje odločila za reševanje vseh odprtih vprašanj v paketu. Šlo je za načrt, ki se ob vsej dinamiki dogodkov (Hotiza, volitve na Hrvaškem, afera Hypo) ni mogel iziti. Slovenija je z njim »dosegla« le dvoje. Prvič, sama je aktivno pomagala sesuti sporazum Drnovšek-Račan in si poslabšala pogajalski položaj pri meji. In drugič, s kupovanjem časa je pri jedrski elektrarni zgolj zviševala hrvaške obresti. Za polno mero se je v tem času izkazalo, da Hrvaška do povračila škode zaradi odklopov sploh ni bila upravičena. Račun za NEK tako samo zaradi dogodkov iz leta 2002 zdaj znaša 40 milijonov evrov. S tem denarjem bo Slovenija v času, ko je recimo zaradi podobnega zneska zaprla TE Trbovlje, neposredno subvencionirala hrvaško državno podjetje, ki ima pri nas velike prevzemne načrte. Tudi s slovensko družbo Gen-I, ki prodaja električno energijo iz te iste jedrske elektrarne.
Če pustimo ob strani dileme o strategiji slovenske obrambe, je resnica le ena. Medtem ko je Hrvaška ves čas vedela, kaj želi in kako bo to dosegla, sta dve vladi v Sloveniji to reševali vsaka na svoj način, naslednje pa se s tem vprašanjem niso več ukvarjale. Hrvaška se je v sporu z NEK izkazala kot država. Slovenija ponovno ne.
