V srednji šoli nismo bili blesteči učenci, krivda pa je bila predvsem naša: žuranje se nam je pač zdelo pomembnejše od učenja. Seveda si v olajševalno okoliščino štejemo, da so bili standardi na bežigrajski gimnaziji postavljeni resnično visoko. Kljub temu pa si ne bi smeli dovoliti, da smo imeli v drugem letniku popravni izpit iz kemije. Z njo nismo bili na ti, popravni izpit pa smo si dobro zapomnili iz dveh razlogov: zaradi dodatnega učenja smo bili ob poletne počitnice, snov iz kemije, tudi periodni sistem kemijskih elementov, pa smo se naknadno naučili tako zgledno, da smo presenetili tudi učiteljico.
Čeprav od takrat mineva že skorajda 30 let, pa smo se na popravni izpit spomnili, ko smo vozili novega jaguarja. Se sliši čudno? Pa ni. Ponos britanske industrije so namreč poimenovali XE, kot je bila v periodnem sistemu oznaka za ksenon. Srednjerazrednež je najcenejši novi jaguar na trgu, kar pa seveda še ne pomeni, da je dosegljiv srednjemu sloju. Osnovna cena testneža je bila namreč 45.410 evrov (XE 20t R-sport), naš štirikolesnik pa je imel še za dobrih 16 tisočakov dodatne opreme, tudi takšne, ki bi po našem mnenju morala biti del serijske – usnjene sedeže (750 evrov) in pametni ključ (1800). Konec koncev naj bi bil Jaguar prestižna znamka. Žal pa zanjo velja podobno kot za veliko nemško trojico – v osnovi ponuja vse nujno z vidika varnosti in udobja, za preštevilne mamljive dodatke pa je treba seči v žep.
Lep in hkrati športen je, o tem ni dvoma, saj jaguar uteleša mačko, priložnostnega lovca in izrednega plavalca. Če boste dovolili, da čustva prevladajo razum, se boste vanj hitro zaljubili, saj ga ni zornega kota, s katerega ne bi deloval privlačno. Dolžinska mera 467 centimetrov je nekje v povprečju glede na neposredne konkurente (audi A4 na primer 473, BMW serije 3 463 centimetrov), je pa zato 455-litrski prtljažnik s tipično limuzinsko ozko odprtino kar nekoliko manjši (A4 in serija 3 po 480 litrov), voznikovo delovno okolje pa je pričakovano sodobno in ergonomično, tudi s kančkom razkošja. Nekaj posebnega je prestavna ročica 8-stopenjskega samodejnega menjalnika, ki je nekakšen vrtljiv gumb, ki se avtomatsko dvigne in postane uporaben šele, ko zaženemo motor. Sta bili pa uporabni prestavni ušesi za volanskim obročem, če si ročnega prestavljanja seveda zaželite.
Ugajal je voznikov športni sedež z nekaj več bočnega oprijema, ki je bil del testnega XE z razlogom – za pogon na zadnji kolesi je skrbel 2-litrski bencinski štirivaljnik, ki je z iskrivimi 200 konjički (147 kilovati) vozniku v skladu z željami po žilah pognal tud nekaj več adrenalina. Uradno izmerjena podatka maksimalne hitrosti in pospeška do stotice sta tako 237 km/h in 7,7 sekunde, posledično pričakovana pa je poraba goriva. Povprečnih 12,3 litra pomeni, da boste z eno posodo za gorivo prepeljali zgolj dobrih 500 kilometrov. A to mora lastnik bencinarja vzeti v zakup, sicer naj oko vrže na podobno močnega dizla (180 KM), ki je novinarskim kolegom spil manj kot 7 litrov.
P. S.: Če bi bila v srednji šoli tematika izpita štirikolesni XE namesto periodnega sistema, do popravnega izpita iz kemije sploh ne bi prišlo.