Vse enote ljubljanske urgence na leto po besedah vodje internistične prve pomoči dr. Hugona Možine, dr. med., obišče okoli 135.000 bolnikov in poškodovancev. Božično-novoletni prazniki sodijo med obdobja, ko je obisk največji. Marsikdo se namreč tja odpravi tudi zato, ker v svojem zdravstvenem domu ne želi izgubljati časa z iskanjem svojega zdravnika ali koga, ki ga med prazniki nadomešča.
Seznam zdravil naj bo v denarnici
Ko gre za poškodbo, bo obravnava v urgentnem kirurškem bloku, ki je del ljubljanskega urgentnega centra, stekla enostavneje, če bomo nanjo pripravljeni že prej, opozarja Tomo Havliček, dr. med., kirurg na travmatološki kliniki. »Bolniki in poškodovanci naj imajo s seboj seznam zdravil, ki jih jemljejo,« svetuje. Predvsem to velja za starejše, ki običajno jemljejo več zdravil. Pomembna so predvsem tista za redčenje krvi, krvni tlak, sladkorno bolezen... »Običajno jih ljudje poznajo po barvi in obliki oziroma po embalaži, mi pa potrebujemo njihova imena,« opozarja. Zato naj ljudje, ki jemljejo več zdravil, seznam nosijo kar v denarnici oziroma tam, kjer hranijo kartico zdravstvenega zavarovanja. Če ga bodo shranili na odročno mesto v stanovanju, se nanj zagotovo ne bodo spomnili, ko bodo morali odhiteti k zdravniku.
Tudi izvidi o morebitni kapi, srčnih infarktih in večjih operacijah so dobrodošli. »Vedno poškodovance prosimo, naj natančno opišejo, kaj se je zgodilo. Tako lahko predvidimo morebitne druge poškodbe, ki na prvi pogled niso vidne, a jih je tudi treba oskrbeti.« Predvsem starejši so po padcu ali drugih nezgodah pogosto zmedeni. Zato je dobro, če jih pri obisku urgence spremlja kdo, ki je bil priča njihovi poškodbi, ali kdo drug, ki mu zaupajo, ki bo pomagal pri komunikaciji z zdravstvenim osebjem.
Dovoljena je le voda
Marsikdo poškodovancu, ko mu na kraju nezgode želi pomagati, ponudi kaj za pod zob ali sladko pijačo, da bi lažje počakal na zdravniško pomoč, če bo na urgenci morda gneča. To so največkrat koščki čokolade in sok, zgodi pa se tudi, da se kdo, preden obišče urgenco, loti kar celega kosila. »Nič od tega ne sodi v zadnje minute pred obiskom urgence,« pravi Havliček. »Če bo potrebna operacija z anestezijo, mora od zadnjega uživanja hrane ali sladke pijače preteči vsaj šest ur. Vse, kar je dovoljeno po poškodbi, je voda,« svetuje. To velja tako za odrasle kot otroke. Slednjim pa bo med čakanjem prav prišlo ogrinjalo in najljubša igračka. »Nikar pa otroka prekomerno ne zavijajte v odeje, da ga ne bi zeblo, če je oblečen temperaturam primerno. Po poškodbi je organizem v stresu in drgetanje, ki ni posledica mraza, je njegova povsem običajna reakcija.«
Seveda pa se je vselej treba vprašati, ali je obisk urgence zares potreben. »Ko gre za poškodbo, je obisk nujen, če sumimo, da gre za zlom,« pravi Havliček. Precej ljudi pa urgenco obišče tudi ob manjših urezninah, zvinih in udarcih. »To so poškodbe, ki bi se pozdravile tudi brez naše pomoči. V takšnih primerih sledite modrosti naših babic, ki so svetovale hladne obkladke in počitek.« Marsikoga, ki mu ne bi bilo treba na urgenco in je tam preživel nekaj mučnih ur v čakalnici, zdravniki pošljejo domov prav s takšnimi navodili.
Ljudi, ki z obiskom zdravnika po poškodbi predolgo odlašajo, je bolj malo. »K zdravniku je treba priti, če so znaki poškodbe očitni, na primer roka, ki štrli postrani, deformiran gleženj... Tisti, ki ob vsaki zdravstveni težavi obiščejo urgenco, povzročajo tisto, kar jih v zdravstvu najbolj moti, to je gneča in dolgo čakanje. Želijo, da se zdravniki na urgenci posvečamo najpomembnejšim stvarem, ne znajo pa oceniti, kako pomemben je njihov problem,« opozarja Havliček. Dr. Možina pa, da ljudje svoje zdravstvene težave dojemamo zelo subjektivno. Po njegovem so za tako množičen obisk urgence, kamor se vsak Ljubljančan po statistiki odpravi vsaj enkrat na dve leti, krive tudi anomalije v zdravstvenem sistemu. »Obliž za vse težave v zdravstvu je vedno urgenca,« še dodaja dr. Možina.
