Zvezde so spet pripete, luna se hahlja in nabira, oblakom se ne mudi, kot tudi ne vetrovom, ki poredko zavijejo z laponskih širjav. Dandanes konjskih sani iz mojega otroštva ni več, povleče občan Juš, zato pa hrumijo traktorji z rineži, puhalniki, le tu in tam še zahrešči lopata. Novi časi, novi ljudje, odkimava občan Juš. Tudi v moji županovini, v trideželnem krajinskem parku, ki ga pustošijo jelenjad, divje svinje in seveda naša brezbrižnost. Sem se priklati veliki svet le kot privid. Ali kot mimobežje televizijskih slik. Ali skozi raster bizarnih naslovov Slovenskih novic.

A zima nas, napreda občan Juš, napolni s sladkim malodušjem. In brezdeljem, ki mi že začne presedati. Zato pa so moji krajinarji tako veseli nove pošiljke snega. Rdeči snežni alarm, ki so ga napovedovali, si oddahne občan Juš, naj bi nas spremenil v Sibirijo s snežnimi predori, zameti in useki, kakršni so pred leti zasuli balkanska zakotja. Lopate in snežne pluge so razgrabili ter pojačali talno gretje pod dvoriščnim tlakom – potem pa, jebi ga – niti snežinke! A ker so napovedali snežno ujmo, se je tega treba držati: okoliške osnovne šole so samevale, starši pa nergali, ker niso vedeli, kam z otroki.

Snežni ali božji mlini pa meljejo po svoje: mariborske Zlate lisice tokrat niso prestavili, je pa, se je občan Juš popraskal po bradi, dvakrat odstopila naša Tinka Črninka, ki je na koncu sezone vseeno izpolnila svoje in moje pričakovanje ter se, pomežikne občan Juš, upravičeno umaknila iz belega cirkusa. Bi pa najraje vsi moji krajinarji zabili na križ Jurija Tepeša, ker ga je odpihnilo dlje kot Prevca, ki so ga že videli na zlatem prestolu. Kot se vidijo, v to sem se sam prepričal, letalci na obeh goričkih velikankah, ko preskočijo magičnih štirideset metrov.

Kar namreč prihaja iz daljnega sveta, pa naj bo solzavo ali krvavo, ne prestopi meje mojega ne našega zapečkarstva, si zadovoljno gode občan Juš, ne posenči pustnih vragolij, borovega gostüvanja, ki ga tokrat ni bilo, valentinovega ali revolucionarnega poklona ženam. Dan se sicer vsak dan podaljša za petelinov korak, a svetlobe ni nič več. Ker, in tega mi ne boste oporekali, si prisega občan Juš, romantika sploh ne mara svetlobe.

Zaleténska komuna

Tudi pomlad ni, se zamisli občan Juš, kljub bahavosti cvetja in prijetnega sonca, niti najmanj romantična. Prej je dekadentna. In delirična. Hvalabogu, potrka občan Juš po mizi, mi cvetni prah ne more do živega. Zato pa se moja žena, ki ves dan rije po vrtičku, zdravi z nagnusnimi zvarki in čajčki. Pa s čemažem, ki da preganja spomladansko utrujenost. A mene, se izprsi občan Juš, utrujenost niti najmanj ne daje. Ker jo preganjam v bližnjem bifeju. Tam je res veliki svet v malem. Neki občinski pesmar, ki so mu nadeli lento častnega občana, nas je prepričeval, da smo krajinarji le Zaleténci Dušana Rešeka. Tisti, ki so plavali v valujočem ječmenu. Zabil sem ga, da je on pravi Zaleténec, saj je vendar častni občan najbolj zadolžene slovenske občine. Jaz pa, zapreti občan Juš, nisem dolžan več kot Grčija. Subvencij za kmetijstvo se niti ne dotaknem, saj namreč živim v krajinskem parku. Tu pa naj zrase, kar da mati narava. Ali posevki. Če poseka toča, pač poseka. Če bo pripeka, naj se le navadijo na puščavske razmere. Saj nam tako in tako vedno nakladajo o neki globalizaciji. Globalizacija pa je, se namrdne občan Juš, za vse enaka. In za vse enakopravna ter pravična.

Kakor so za nekoga pravične obrambne vojne, čeprav tisti, ki jih izgubljajo, trdijo drugače. Bojda so se svojčas najbolj razvneli mohamedanci, globalni mediji pa žvečijo, da smo si sami zakuhali. A jaz nisem ničesar zakuhal, vzroji občan Juš, nikomur nisem skrivil lasu, niti ženi ne, ko mi ni pogrela večerje, čeprav smo do poznih ur reševali najbolj pereča globalna vprašanja. Tisti častni pesmar nam je ves čas trobil, da je treba zapreti vso vojno industrijo, pa sem ga lepo vprašal, kam naj z vsemi tistimi milijoni delavcev, ki polnijo granate ali sestavljajo rakete. Na cesto, mi je odvrnil, pa sem mu pljunil v obraz, jaz, navadni občan Juš, saj je že zdaj preveč brezposelnih, čeprav ne moreš najti nikogar, ki bi prikrojil nadležno travo.

S to travo pa je hudič. Zdaj mora biti črtasta, zebrasta, na glavnik ali na balin. A moji ženi se sploh ne smili, meni pa še kako. Še najbolj ona na nogometnih zelenicah, čeprav naj bi bila umetna. A kakšna je to sploh umetna trava? Najbrž taka, se vznejevolji občan Juš, da je ne bi popasle niti koze. Sploh pa so vsi najbolj proti gensko spremenjenim rastlinam, proti koruzi in krompirju, se popraska Juš, jaz pa nisem zoper, da bi se bila rastlina sama branila žužkov. Ja, se posveti občanu Jušu, samo tega še niso pogruntali učenjaki, kako bi se obranili norosti. Zavrtosti ali neumnosti, če se bolje sliši.

Predsinoči smo se skoraj zravsali, zaskrbi občana Juša, ker so bojda naši južni sosedje zminirali arbitražo, ki naj bi dokončno začrtala meje. Bojda sta neka naša dva delala na svojo roko, častni pesmar pa je rotil, da gre za zaroto. A danes je menda vse zarota. Tudi to, da je Barca položila Juvo. Da Maribor ni več evroligaš. Da je Janša devičnik. Glavno je, pomisli občan Juš, da je žena presrečna zaradi dojenčice Karle na angleškem dvoru. Kajti angleški dvor, še posebej pa mati Lizika, ki smo ji podarili urnega lipicanca, je sila ponosen na vsakega zemeljskega podanika. Torej tudi na nas, Zaleténce, si da vedeti občan Juš. Ne bom se prepiral s tabo, pa tudi sir Beckham je le počen groš proti naši zaleténski kneževini, v kateri vsi tekajo s polivkami med gredicami, ki so jih, razen naju, zaščitili s folijami proti toči. Pa ni bilo ne duha ne sluha o toči, zato me je častni pesmar kar izključil iz Zaleténske komune, ki da bo kandidirala kot stranka. Trije Zaleténci – štiri stranke, sem jim zabrusil, jaz, vrli občan Juš, oni pa so le stegnili sredince.

Morje Adrijansko

Moji Zaleténci namreč ne letujejo na morju Adrijanskem, sem razlagal ženi v pregreti prometni kači, zato bova imela mir pred njimi. Oni da so domoljubi, se nasmehne občan Juš. Tudi jaz bi bil, pripomni, a kaj naj s svojimi dvajsetimi centimetri našega morja. Zato pa sva si privoščila all inclusive. Ker sem intelektualec, čeprav imam končano le poklicno kovinarsko, sem ji razložil, kaj to pomeni: vse na pladnju. Morje Adrijansko, ki bilo od nekdaj je hrvaško, do kolen, napihljiva blazina, dvoje kopalnih brisač, s katerima sva si ogradila svoj kopalni vrtiček, Jutarnji list, s katerim sem si pokril glavo, medtem ko je žena tačkala po samsungu. Ker je na touch, zato je veselo pošiljala selfije z ruskim bifejem, z osličkom in potepuškimi mački, z vsako drugo palmo, le jastogu, ki ga je bilo za dva krožnika, je prizanesla. Ker sva ga po zaleténsko razmesarila, je priznal občan Juš, zato pa sva odslej žagala le dunajske in pomfri. Jaz pa tudi karlovačko, čeprav so imeli tudi laško.

Vsi smo pustili možgane na pašo in se šli romantiko. Večina je vzdihovala v tisto bedasto razžarjeno sonce, ki da je tonilo za obzorje, se je nakremžil občan Juš, jaz pa sem se pasel po mladih ritkah in joških. Ker je romantika nekaj najbolj zarobljenega, čeprav menda spodbuja pozitivno razmišljanje in dviga čustveno inteligenco. Oboje je preprodajanje megle, je zarentačil občan Juš, glavno je, da imam poln želodec in da sem na toplem. Torej spet ob domačem ognjišču, na pragu jeseni, ki nas bo obdarila z zlatimi barvami. Jaz pa nisem videl nobene pozlate, razen tajkunove ali poslančeve zlate kravatne zaponke. Sicer pa jih sploh ne pogrešam, kot tudi oni ne nas, si je globoko oddahnil občan Juš.

Priznam, jesen nas je bolj razživela kot tropsko poletje. Najbolj seveda trgatve. Zaleténska komuna je postala cela vojska prostovoljcev, seveda po zgledu iz begunskih šotorišč, saj si družno pomagajo po načelu vsi za enega – eden za vse. Kajti trgatev je najbolj veselo jesensko spravilo. Več kot praznik. In mi smo veseli narod, se počoha občan Juš, radostimo se vsaki drobtini, ki pade z bruseljske mize, zato so nam, roko na srce, tudi bežeči pregnanci pogodu. Še posebej zato, ker nočejo ostati pri nas. Nočejo pa, prešine občana Juša, ker so videli, kako naš predsednik Bojči smetari. Prepričani so namreč, da smo najrevnejša dežela, zato pritiskajo na bogate. A mi smo še bogatejši od najbogatejših, saj smo si državo ogradili z žico. Kajti: kar je vredno, sklene občan Juš, je treba varovati. Poleg novega nordijskega centra predvsem našo pamet. Ki jo bomo znova presejali ob referendumu, na katerem naj bi šlo za otroke. Meni pa se smilijo predvsem odrasli, ki še niso prerasli otroškosti, zaskrbi občana Juša ob seznamu sijočih obrazov osebnosti leta. Morda celo imajo talent, ki jim bi ga najkmet Faki ali najkuhar Tómaš zavidala. Jebi ga, se namršči občan Juš, morda pa bom v prihodnjem letu, ki da so ga, kot moji vrli Zaleténci, umerili predvsem trije dobri možje in pariški skrbniki vremena, deležen več usmiljenja in odpustkov.