Skoraj 1,3 milijona Slovencev – 95 odstotkov tistih, ki so šli na referendum – je tisto nedeljo na listku z vprašanjem »Ali ste za to, da Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« obkrožilo »Za« in božični večer leta 1990 je liberalna, zelena in evropska Slovenija pričakala kot samostojna in suverena. Dan po božiču, 26. decembra, je predsednik slovenskega parlamenta France Bučar oznanil uradne rezultate glasovanja, kmalu zatem pa še državno samostojnost Slovenije, ki je tako dvignila sidro s srednjeveškega Balkana in veselo krenila svojo pot v vedro in sončno, srečno prihodnost.
In srečna prihodnost je bila v izteku 80. res moderna: bodeča žica je izginila z mej stroge, mrke vzhodne Evrope, nekaj tednov prej je svojo prihodnost začela združena Nemčija, oče perestrojke Mihail Gorbačov je dobil Nobelovo nagrado za bodoči mir na komunističnem vzhodu, Lech Walesa pa ga je še istega decembra potrdil z zmago na prvih predsedniških volitvah v demokratični Poljski. Prihodnost ni prišla le še na konservativni, patriarhalni Balkan, ki je tam na mračni strani Karpatov deloval kot ambasada preteklosti, izoliran eksteritorialni prostor komunizma, pravoslavja, bodeče žice in najbolj nazadnjaških idej tistega časa: isto decembrsko nedeljo, ko je Walesa postal predsednik Poljske, je Slobodan Milošević s prepričljivimi 65 odstotki glasov zmagal na volitvah v Srbiji.
Tistega leta 1990 se nam je srečna prihodnost zapeljivo nasmihala. Končno je v tistih božičnih dneh slovenske kinematografe polnilo tretje nadaljevanje Zemeckisove kultne serije Vrnitev v prihodnost, v katerem je srečna prihodnost – z letečimi avtomobili, lebdečimi rolkami, supergami, ki se same zavezujejo, in drugimi futurističnimi čudesi – postavljena prav v leto 2015.
Kako smo si takrat predstavljali »vrnitev v prihodnost« Slovenije – moderne in liberalne, a samostojne in suverene – kako smo si predstavljali leto 2015 »na sončni strani Alp«? Težko, da si jo je kdo v Sloveniji predstavljal takšno, kot nas je ujela: 25 let po razpadu mrkega komunističnega bloka, ograjenega z bodečo žico, se je ta ista moderna, odprta Slovenija v svoji Vrnitvi v preteklost na božični večer 2015 znašla stroga in mrka, ograjena s stotinami kilometrov bodeče žice.
Končno, natanko 25 let po referendumu o samostojnosti so Slovenci znova šli na referendum, a tokrat ga niso predlagali nekdanji komunistični disidenti, neodvisni intelektualci, svobodni tisk in liberalne stranke. Tokrat so ga predlagali škofje, župniki, konservativni tisk in desničarska združenja. Tokrat so Slovence na referendumu spraševali, ali se strinjajo s spremembami in dopolnili zakona o družini oziroma ali menijo, da bi istospolni pari morali imeti pravico do zakonske skupnosti in posvojitve otrok.
Tokrat, 25 let potem, ko je zapustila konservativni in patriarhalni Balkan, je taista liberalna, moderna, odprta Slovenija v svoji Vrnitvi v prihodnost 2 s prepričljivimi, Miloševićevimi 65 odstotki zavrnila priznanje temeljnih človekovih pravic neki manjšini.
Taista liberalna, moderna Slovenija, ki je delovala kot ambasada človekovih pravic, odprt eksteritorialni prostor punk-rocka, svobodnega tiska in najnaprednejših svobodnjaških idej tistega časa – in ki je na božični večer leta 1990 dvignila sidro s konservativnega, patriarhalnega Balkana v večnem konfliktu z modernim, v paničnem strahu pred Drugim in Drugačnim – je obplula polni krog in se 25 let pozneje, na božični večer 2015, znašla zaprta, izolirana, konservativna, patriarhalna balkanska državica v večnem konfliktu z modernim in novim, v paničnem strahu pred Drugimi in Drugačnimi.
Gromko se nam je leta 2015 posmehnila srečna prihodnost: v Zemeckisovi kultni seriji Vrnitev v prihodnost, ki je polnila kinodvorane za slovenski advent leta 1990, je srečna prihodnost – z letečimi avtomobili in lebdečimi rolkami, supergami, ki se same zavezujejo, človekovimi pravicami, ki so same po sebi umevne, in podobnimi futurističnimi čudesi – postavljena prav v leto 2015, in to 21. oktobra. Simbolično je v tej prihodnosti prav te noči, 21. oktobra 2015, umrl France Bučar, pisec slovenske ustave in človek, ki je liberalno, veselo, zeleno in moderno Slovenijo razglasil za samostojno in neodvisno.
Naslednjega dne, 22. oktobra, je premier Miro Cerar Hrvaško obtožil, da namerno vozi begunce na slovensko mejo, dan zatem, 23. oktobra, je ustavno sodišče razveljavilo zakon o družini in prižgalo zeleno luč referendumu o pravicah istospolnih in do božičnega večera je bila Slovenija spet majhna, konservativna, netolerantna, zaprta državica, ki se v paničnem strahu pred Drugimi ograjuje z bodečo žico in v paničnem strahu pred Drugačnimi glasuje na referendumih.
Od vse tiste srečne prihodnosti na božični večer 1990 je ostal tako samo – srečen božič 2015!
