John Challis: Vse življenje se že borim, da bi dobil Johna nazaj

To sem jaz, John Challis, res pa je, da ni dneva, da ne bi kdo pristopil in me ogovoril z Boyciejem. Na to sem se enostavno navadil, moral sem se navaditi, sicer bi se mi zmešalo. Danes se ne pritožujem več. Le zakaj bi se, saj mi večinoma laskajo, ker jim serija in liki v njej toliko pomenijo. Po drugi strani to vseeno predstavlja določen napor, kajti vsi bi raje videli, da bi z njimi komuniciral v vlogi filmskega lika in ne osebno. Vse življenje se že borim, da bi dobil Johna nazaj, a mi ne uspeva. Večkrat sem se celo vprašal, kdo, za vraga, sploh sem. To je tudi osrednji razlog, da sem se odločil za poklic igralca. Nikoli namreč nisem bil povsem prepričan, kdo sem. Tako sem se lahko skril med druge like in v bistvu iskal samega sebe. Ne skrivam, da mi je bilo že od nekdaj lažje biti nekdo drug kot jaz.

Vsa saga z Boyciejem je sila dvorezen meč. Vloga mi je odprla številna vrata, ki bi sicer ostala zaprta, a me po drugi strani tudi oddaljila od resnih vlog v pravih dramah. Režiserji enostavno niso našli prostora zame, saj me je zaznamovala komedijantska drža in gledalci v dvorani bi ob pogledu name težko ostali resni. Večkrat sem celo spremenil barvo svojega glasu, da bi lahko gledalci ostali skoncentrirani na zgodbo. Večina me je namreč takoj povezala s Samo bedaki in konji in resni podtoni v drami bi šli v franže. Po drugi strani je seveda imenitno poosebljati vlogo, ki je zaznamovala zgodovino televizije, da si prepoznaven na vsakem koraku, da te vabijo na prireditve, da doživljaš stoječe ovacije… Le kdo bi se tega branil?

Roger se je za razliko od mene s tem veliko težje sprijaznil. Bil je drugačen človek, status igralca je vzel zares in v svojem delu iskal spoštovanje. Igral je veliko različnih vlog, a so ga vedno in povsod naslavljali s Triggerjem, in logično je bilo, da mu je enkrat prekipelo. Večkrat je nejevoljno odvrnil: »Nisem Trigger, ampak Roger.« Ta stavek je pogosto izrekel na konvencijah, vendar se jih je udeleževal in profesionalno oddelal vse, kar se je do njega pričakovalo. Nikogar ni zavrnil za podpis ali fotografiranje. V sebi se je zelo dobro zavedal, da ljudem veliko pomeni. Še težje se s slavo in Rodneyjem spopada Nicholas (Lyndhurst, op.p.), ki se je dobesedno umaknil iz javnosti, saj niti s kapuco na glavi ne more v trgovino, ne da bi ga prepoznali, mu sledili in ga ogovarjali.

Šokiran sem bil, ker tako tragičnega razpleta nisem pričakoval. Vedel sem, da je bolan, a da je tako hudo bolan... Dva dni pred smrtjo sem ga poklical in rekli so mi, da si je poškodoval hrbtenico in da so ga odpeljali v bolnišnico na operacijo. Ko se mi je oglasil z bolniške postelje, je bil njegov glas zelo šibak, zato sem mu rekel, naj me pokliče, ko se bo bolje počutil. Klica ni bilo, zato sem mu pustil sporočilo. Naslednji dan sem na spletu prebral, da se je poslovil. Ostal sem brez besed. Spoštoval sem ga kot človeka in igralca. Nenazadnje sva bila petnajst let del serije, ki je spremenila naša življenja. Pred nekaj dnevi smo na hišo v severnem Londonu, kjer je živel, obesili modro ploščo z napisom »Roger Lloyd-Pack lived here«. Vsi smo bili tam, Rogerjeva žena, Sue Holderness (Marlene), Paul Barber (Denzil) in velik del Only Fools and Horses produkcije. Na Rogerjevem pogrebu pa se je pokazala tista negativna plat fenomena serije, ali njeno in naše večno prekletstvo. Ko smo stopili iz avta, so nas ljudje prepoznali in že je od nekod priletel klic: »Over here, Del Boy.« Težko je opisati razočaranje in napetost v takšni situaciji. Nikomur od nas ni bilo prijetno. Na srečo je ostalo samo pri tem.

Če pogledamo Boycieja, se to ni zgodilo, kajti takoj ko smo posneli zadnjo epizodo Sleepless in Peckham, je John Sullivan pristopil k meni z idejo, da morata Boycie in Marlene dobiti še svojo serijo. Naj zavrnem Johna Sullivana? Tega se v našem primeru ni počelo. S Sue sva bila počaščena, a hkrati v zadregi, saj je dediščina OFAH neizmerljiva in nedotakljiva. Marlene in Boycie sta za štiri sezone tako zaživela še v spin-offuThe Green Green Grass. Zame je bilo torej nemogoče sezuti Boyciejeve čevlje in odkorakati naprej. V zadnjem času sem vseeno veliko zaposlen v raznih Shakespearjevih dramah, ukvarjam se s pantomimo, dokaj pogosto, čeprav ne redno, se pojavljam tudi v novi televizijski uspešnici Benidorm. Vendar, kot sva z Rogerjem nekoč ugotavljala: karkoli bova še počela, ne glede na to, kako dobro bo, nič se ne bo moglo kosati s Samo bedaki in konji.

Haha, na to nisem nikdar pomislil. V tem primeru se The Green Green Grass najverjetneje ne bi zgodil. Ali pa bi Boycie moral pobegniti na podeželje pred policijo in maščevalno taščo.

To se tudi sam večkrat vprašam. Povsem točnega odgovora še nisem našel, a mislim, da mi je uspelo predvsem zato, ker sem, kot se reče v cehu, hvaležen igralec. Že zgodaj so mi povedali, da nikoli ne bom velika zvezda, bom pa uporaben v katerikoli vlogi, saj lahko igram različne karakterje. Tako sem igral veliko policistov in barab. Včasih celo obe vlogi hkrati. Pogosto so me vabili naokoli, da sem odigral epizodo tu in epizodo tam, se potem za epizodo ali dve znova vrnil h prvi seriji itd. Tako sem tudi prišel k Samo bedaki in konji. Nikoli nisem načrtno delal ali se trudil okoli kariere. Pridobil sem sloves, da pridem in svoje delo dobro opravim. Dobra beseda o nezahtevnem igralcu je šla naokoli in to mi je prineslo veliko nastopov. V vsaki vlogi sem užival in jo odigral po svojih najboljših močeh. Včasih malo bolje, drugič malo slabše, a vedno sem dal vse od sebe. Na koncu je vseeno manj pomembno, kako velik je igralec. Uspeh je odvisen od kakovosti šova, ne od igralca.

Še dandanes je to moje največje obžalovanje, toliko večje, ker je bila ena glavnih vlog v filmu že moja, a je zaradi pogodbenih obveznosti nisem mogel sprejeti. V tistem času sem namreč snemal tudi televizijsko serijo Newcomers. Snemalni dnevi so se pokrili za dva piškava dneva, a me na BBC niso hoteli spustiti na drugo lokacijo. Niti slišati niso hoteli o tem. Do vpogleda v pogodbo sem upal, da bo sodelovanje na Magical Mistery Tour eden prelomnih trenutkov v moji karieri, zato je bilo razočaranje še toliko večje.

Točneje s Fab Three, kajti Georgea Harrisona ni bilo zraven. Z Johnom Lennonom sva hitro našla skupni jezik, saj sva se navduševala nad radijsko igro The Goon Show, ob kateri sva odraščala. Veliko sva si imela povedati na to temo. Sem pa na srečanju z njimi naredil eno največjih napak v svojem življenju. Med pogovorom je padlo vprašanje, katera njihova pesem mi je najljubša, in odvrnil sem, zakaj sem to izrekel, še danes ne vem: »Veste, veliko raje imam The Rolling Stones.« To je trenutek v mojem življenju, ko bi dal vse, da bi lahko čas zavrtel nazaj in vzel nazaj te neumne besede. Sledila je dolga in mučna tišina, ki jo je prekinil John z besedami: »Veš, da imaš prav. Tudi sam imam včasih raje The Rolling Stones.«

Privilegij, da sem poklical v gledališče in povprašal po točno določeni vlogi, sem dobil šele po izjemnem uspehu serije Samo bedaki in konji. Predtem sem moral skozi avdicije ali pa so me režiserji najemali po občutku. Do takrat nisem imel veliko besede, kdo v seriji ali filmu bi rad bil. Odločil sem se še vedno sam, ali bom vlogo sprejel ali ne, a veliko besede pri tem nisem imel.

Če sem prej govoril o obžalovanjih, tokrat ne morem. Vrnitev domov je bila ena najboljših potez v mojem življenju. Z gledališčem smo bili v ZDA in imeli smo odlično turnejo. Nastopal sem na Broadwayu, največjih odrih Bostona, Washingtona in San Francisa. Vse se je preštevalo v presežnikih. Kritike so bile odlične, zanimanje gledalcev veliko. Čez lužo sem videl svojo prihodnost, če ne bi vmes posegla birokracija. Da bi dobil delovni vizum, bi se moral poročiti z domačinko, kar mi ni najbolj dišalo, zato sem ostal v stikih z domovino. Poleg tega sem ostal še brez denarja. V tem času me je moj agent mrzlično iskal, saj so mi ponudili vlogo v domači seriji. Cincal sem, kaj naj storim, in skoraj že ostal v ZDA, a se v zadnjem trenutku odločil, da se vrnem v London, da bi nastopil v vlogi policista v sitcomu Citizen Smith, ki ga je napisal John Sullivan. Pozneje mi je povedal, da ko me je videl v tej vlogi, je enak karakter in mene že zagledal v scenariju, ki ga je pripravljal.

Preoblekel sem se v boljša oblačila, haha. Izvedel sem nekaj manjših popravkov, ker je lik Boycieja to zahteval, a ne veliko, ker je John želel, da ohranim večino karakteristik, s katerimi sem odigral policista. Nenazadnje je na tej premisi, na takšnem načinu govorjenja in vzvišenem obnašanju tudi začrtal lik Boycieja. Spominjal ga je namreč na modela, ki ga je nekoč opazoval v jugovzhodnem delu Londona.

Igralci to pogosto počnemo, vendar gre bolj za izhodiščne poteze, preko katerih potem liku dodamo še sebe, svoje izkušnje in glede na scenarij razvijamo lik skozi serijo. Pri Boycieju sem si sposodil kar nekaj značilnosti ljudi, ki sem jih v življenju spoznal. Ko sem se vrnil na Otok, da bi odigral vlogo policista, sem za model vzel človeka iz bližnjega bistroja. Opazoval sem ga ter poskusil prevzeti čim več njegovih karakternih posebnosti, s privzdignjenim nosom in vzvišenostjo na čelu. Nosil se je kot pav in bil sveto prepričan, da je nekaj več od drugih. Lik sem pozneje razvil, dodelal in v nekaterih potezah še bolj odpeljal v skrajnosti.

Četudi OFAH ne bi razvil potenciala, ki ga je imel v sebi, bi ju zlahka postavil ob bok Stanu Laurelu in Oliverju Hardyju. Sta eden najbolj uspešnih komičnih dvojcev vseh časov, in tega me ni sram priznati. Kemijo med njima sem zaznal v trenutku, ko sem nastopil v svoji prvi epizodi serije. David je bil izjemno dinamičen, povsod prisoten in vedno zaposlen, Nicholas njegovo zadržano in malce zmedeno nasprotje. Privlačnost med njima je bila izjemna, kombinacija naravnost fantastična. Na snemanjih je bilo zelo zabavno, ne samo na setu, tudi izven njega. Bili smo prava igralska družina.

Sprva niti ne, predvsem ne za razsežnosti naše popularnosti, četudi mi je Jason nekoč omenil, da nam pri vas dobro kaže. Pred leti, ko sem podpisoval knjige v mestecu Peterborough, pa se je od nikoder in nenajavljeno pred menoj pojavila srbska televizijska ekipa. Sprva sem mislil, da gre za neslano šalo, da je posredi skrita kamera, a se je izkazalo, da je povabilo v Beograd še kako pristno. Tam sem na vsakem koraku doživel neverjeten sprejem. Nikoli ne bom pozabil dogodka med sprehodom po mestu. K meni je pristopil ogromen možakar, in ko sem že mislil, da je po meni, me je objel in z globokim glasom dejal: »Dobrodošel v Beogradu, Boycie.« In šel naprej. Še danes je to ena najbolj nadrealističnih izkušenj v mojem življenju.

Nedvomno je svet komedije doživel veliko izgubo. Nimam natančnih podatkov, kako je bila serija sprejeta drugod po svetu, a v bivši Jugoslaviji in na Novi Zelandiji nam je šlo zelo dobro. Ljudje so se poistovetili z liki, ki jih je ustvaril, kar je fenomen posebne vrste in fenomen, ki se ni zaključil z zadnjim delom, temveč živi naprej. Vedel sem, da ima John še veliko tega v sebi. Pisal je predzgodbo Rock & Chips, veliko se je govorilo o kar nekaj OFAH božičnih specialih, tudi o novi sezoni The Green Green Grass. Njegovo stanovanje je bilo vsepovsod polepljeno z majhnimi lističi z idejami.

Povsem podpiram odločitev njegove družine. Brez Johna serija nima pravega smisla.

Res je, vendar je šlo za staro idejo, ki jo je v celoti nastavil že John Sullivan. Med njegovimi zapiski so našli scenarij, ki ga je pripravljal za OFAH, in ga potem skrčili na comic relief. David si je vedno želel nastopiti v OFAH, in priznati moram, da se je dobro odrezal. Za nogometaša, seveda.

V zgodnjih šestdesetih sem veliko, sploh za televizijo, nastopal v Manchestru. V Salfordu je takrat obratoval razvpiti hotel The Brown Bull, kjer smo se zbirali igralci in ki je imel to prednost, da je bil bar odprt do jutra. Celo policisti so prihajali in popivali z nami. George Best pijači ni znal reči ne in skupaj še z nekaterimi igralci Manchester Uniteda je bil reden gost hotela. Govoril je z vsakim in tako sva se nekoč za šankom tudi midva spoznala. Moram priznati, da je bil to eden najlepših moških, kar sem jih kdaj videl. Čudovit v vseh pogledih, četudi je igral za napačno moštvo. Pil je ogromne količine čiste vodke. Polovico pivskega kozarca je brez težav zlil po grlu. To ga je, kot vemo, tudi pokopalo. Ne rečem, tudi sam ga včasih rad zvrnem, ampak toliko kot George Best nikoli nisem zmogel.

Zaradi smeha in naših zbadanj je bila to za ustvarjalce serije ena najtežjih sekvenc. Enostavno si nismo mogli kaj, da si ne bi privoščili tistega, ki ga je kamera približala. Vsi drugi smo bili zunaj kadra in nabriti počeli vse, da bi zmedli tistega v kadru, tako da je režiser Gareth Gwenlan večkrat izgubil živce, a ni pomagalo. Skoraj z gotovostjo lahko zatrdim, da gre za največkrat ponovljen kader v antologiji Samo bedaki in konji. Veliko neumnosti smo ušpičili na snemanjih. Vendar je to gradilo vzdušje serije in pozitivno vplivalo na vse nas in tudi na šov. Med igralci in ekipo je ustvarilo kemijo, ki se je prenesla tudi za kamero. Z vidika BBC se nismo vedno najlepše obnašali, a so nas zaradi uspešnosti pustili pri miru. Veliko je bilo izjemnih trenutkov, zlasti med snemanjem epizode The Jolly Boys' Outing, ki je vsem nam pomenila tudi lepe plačane počitnice. Nekako smo si složni, da gre za vsem nam najljubšo epizodo zaradi vsega, kar se zgodilo poleg.