Lahkotnost sprožilca na policijski pištoli
Štiristo dni je trajalo, da je resnica o smrti šestnajstkrat ustreljenega 17-letnega temnopoltega Laquana McDonalda prišla na dan. Po obtožnici, ki mora preživeti še policijskemu nasilju očitno naklonjene ameriške sodne mline, ga je hladnokrvno ubil dvajset let starejši Jason D. Van Dyke, diplomiranec kriminalističnega prava, ki si je v vrstah chicaške policije samo v zadnjih petih letih prislužil dva ducata pritožb državljanov, a nobena med njimi ni sprožila disciplinskega postopka. Deset se jih je nanašalo na pretirano uporabo sile, v dveh primerih z uporabo orožja. Zabeležen je bil še njegov rasistični izpad, brez kazni pa jo je odnesel tudi, ko je morala zaradi njegove pretirane grobosti policijska uprava nekemu možakarju po sodni odločbi plačati odškodnino v višini 350.000 dolarjev. Borec za človekove in državljanske pravice William Calloway in novinar Brandon Smith sta vendarle verjela, da je ta samozaščitniški zid čikaške policije mogoče razbiti, odgovorne pa sankcionirati. Ko jima je njen notranji žvižgač zaupal, da o uboju najstnika obstaja obremenilni videoposnetek nadzorne kamere z armaturne plošče policijskega vozila, ki je na kraj incidenta pripeljal za Van Dykom in njegovim partnerjem, sta se podala na lov. Mestne oblasti so po novici o posnetku zavrnile vsaj 15 zahtev po njegovi objavi, Calloway in Smith pa sta konec letošnjega maja posegla po zakonu o informacijah javnega značaja in jo na koncu sodno dosegla. Nemi video, čeprav bi morali biti vsi posnetki nadzornih policijskih kamer v avtomobilih tudi zvočni, je nazorno prikazal, kako je Van Dyke hladnokrvno ubil Laquana, ki je predtem z manjšim nožem vlamljal v neki avtomobil, nekdo pa je o tem obvestil policijo. Ameriški mediji so ga povzeli z vso previdnostjo v več kot očitnem strahu pred morebitnimi novimi izbruhi rasno obarvanih demonstracij zaradi belskega policijskega nasilja nad temnopoltimi, kakršne so doživele nasilni vrhunec z izrednim stanjem v Fergusonu pred dobrim letom dni. Državni teror nad državljani, ki je za povrh še rasističen, pač ni eksces, ki bi korporativno obvladane medije spodbudil k temeljitejši obravnavi od golega preprečevanja izbruhov upravičenega nezadovoljstva iz družbe izrinjenih in deprivilegiranih. S predsednikom, ki dnevno s prstom na sprožilcu seje smrt tudi med zdravniki brez meja in lastnimi zavezniki, če le vmes pokonča kakšnega domnevnega družbenega škodljivca, no, terorista, pa je Callowayevo in Smithovo brskanje po resnici in odgovornosti slej ko prej sizifovo delo. Lahkotnost ubijanja je namreč postala družbeno sprejemljiva.