Kot spominek sem prinesel v domovino polo z nalogami, pa navajam po njej:
Značko mlajšega logarja si boš prislužil, potem ko boš opravil predpisane naloge, izpisal manjkajoče besedilo v knjižici, nabral vrečko smeti in se udeležil vodenega programa, kar bo s svojim podpisom potrdil višji logar ali inštruktor indijanske kulture. Podpisani izvod predloži v Centru za obiskovalce, kjer boš potem prisegel in prejel naziv in naprsni ščitek mlajšega logarja.
Sam ob prihodu nisem bil seznanjen s temi zahtevami, saj smo dragocene ure, ko bi se lahko z njimi seznanjal, potratili najprej za iskanje prostega parkinga, potem za ogled nekega slapu, ki ni bil nič kaj bolj presenetljiv od vseh dosedanjih (voda brez izjeme pada od zgoraj navzdol), nazadnje pa za brezciljno blodenje po Srečnih otokih (Happy Islands). V resnici gre zgolj za dva koščka kopnega, okrog katerih si je tukaj še dokaj deroča reka Merced na poti z višavja izdolbla še zunanjo strugo. Srečo sem zaznal, ko smo po petih lažnih kažipotih nazadnje le odkrili poslopje Centra za naravo. Notri smo si lahko ogledali fotografije, makete, napise in vitrine s klasično ponudbo (»Življenje v krošnji«, »Vzajemnost gozdnega habitata«, »Spoznajmo gozdne prijatelje«, »Kaj je vedel volk«, »Naj gre Narava svojo pot naprej« ipd.).
Zunaj sem opazil skupino otrok, zbrano okrog logarja, ki jim je ravno začel deliti liste papirja. Planil sem ven, nastavil dlan – in dobil polo.
Na hitro sem jo preletel. Treba je bilo, je pisalo tam, opazovati, poslušati, vohati in razmišljati. Tako se počne v gozdu. Treba je bilo narisati žival, ki smo jo opazili v gozdu, če smo jo seveda opazili. Če je nismo opazili, pa pač najljubšo gozdno žival nasploh. Zelo pa mi je bilo všeč, kar je pisalo o pobiranju smeti, namreč da ne smemo puščati sledov za sabo. Smeti nimajo kaj početi v gozdu, zato naj jih nabiramo v vrečko.
Sam sem vnet zbiratelj gozdnih smeti. Ne tako strasten, da bi jih hranil doma – ne, spravljam jih v vreče in odnašam v smetnjake. Tu pa so od mene hoteli, da vrečko prinesem pokazat v Center za obiskovalce.
Čeprav so kazni za odmetavanje smeti v ZDA zelo visoke – ob deželnih cestah grozijo s po 500 dolarji globe – leži v naravnem parku, kjer ni cestnih patrulj, po tleh kar precej svinjarije. Kazalo je, da bom zlahka kos nalogi, še posebno ker se mi je pridružila naša otročad. Največ smeti je bilo povsod, kjer se parkira, se pravi ob robu ceste. Ljudje mečejo skozi okna svojih vozil vse mogoče: na grmu so visele celo bombažne, na pogled čiste, čeprav rahlo obledele hlačke znane znamke Victoria's Secret.
* * *
Tedajci mi je oko od Victorijinih čarov zvabil drug prizor: v senci pod košatim hrastom je krožila razburjena sinja šoja (blue jay). Na slovenski wikipediji jo imenujejo modra šoja, a jaz pravim, da je sinja, ker se mi te ptice ne zdijo prav nič modre še iz časa, ko sem prevajal Twainovo »Kaj je zbegalo sinje šoje« iz A Tramp Abroad (Potepuh na tujem). Twainova šoja je tam zmetala skozi luknjico v deski na podstrešje gozdne koče toliko želodov, da bi bil lastnik, če bi seveda lahko prebavljal žir, preskrbljen za vse življenje, in vendar ni in ni doumela, kako da se duplo ne napolni.
Moja šoja je bila tako vznemirjena, da to ni bilo že ničemur podobno. Delala je lupinge in kabriole, pikirala k tlom, pa spet bežala gor pod krošnjo, saj je bilo spodaj vendarle preveč ljudi – nekaj metrov naprej je bilo avtobusno postajališče.
Tudi vpila je. Nekoč sem že bral, da se znajo šoje smejati, ampak tole, kar sem slišal, že ni bil smeh, prav gotovo ne.
Zakaj takšno počenja, ni bilo jasno. Bilo je videti nespametno, kajti gori na nebu sem videl krožečo silhueto kanje. Pomislil sem, da je moja šoja potomka Twainove. Pametnejša šoja bi bila modro molčala. Ko pa sem se sklonil, da poberem robček, sem spoznal, zakaj nareka: sem in tja po čistini pod hrastom so ležali delci ptičjega gnezda, bilke, vata, vejice, ki so se še držali skupaj, a so bili ločeni od drugih razdejanih kosov.
Na dveh koncih, morda štiri metre narazen, pa sta, kot je pokazal nadaljnji ogled, ležala dva mladiča goliča. Prvi, ki sem ga odkril, se ni več premikal, drugi pa se je šibko metal zdaj na ta zdaj na oni bok, da bi se postavil na nožice. Peroti še ni znal razpeti.
Kaj storiti?
Rekel sem Bernardi: »Poslušaj, malega moramo vsaj malo zavarovati – a vidiš kanjo? – ampak ne morem ga dati v svojo čepico, ker se bo navzel vonja po človeški pleši in ga ne bo mati nikoli sprejela v gnezdo, če si ga spet splete. Ti mi vedno na skrivaj kupuješ telefone in čepice in druge takšne reči – a imaš kaj takega?«
In res je imela v nahrbtniku novo čepico z napisom Yosemite Valley. Brez besed mi jo je izročila, potisnil sem pod goliča logarsko testno polo in ga prevalil v čepico. Rekel sem Bernardi: »Daj, saj vem, da mi vedno kupiš po dve različni čepici, tako da potem, če se otepam prve, češ da je predraga, prideš na dan s cenejšo. Daj mi ta drugo!«
S to sem potem pokril prvo in ptiček je nehal cvilkati – upal sem, da misli, da je nastala noč.
»In zdaj?« je rekel Miško.
»Zdaj … grem po strokovno pomoč!«
Stekel sem, kot bi me krila nosila, nazaj do Centra za naravo. Zunaj je višji logar ravno končal svoje predavanje.
Planil sem mimo, stekel k dežurnemu logarju in mu povedal, kaj se dogaja.
Dežurni logar je malo tipkal, potem pa povedal, da sam osebno pravzaprav ni logar v strogem smislu besede, temveč le študent računalništva, zaposlen čez počitnice, in da moram, ker na moje vprašanje sam ne najde odgovora na spletni strani, vprašati logarja zunaj; ta da bo vedel.
Stekel sem ven, počakal, da ne bi bil videti neučakan, pet ali morda celo osem sekund, potem pa vprašal za nasvet.
»Odlično,« se je razveselil. »Kot nalašč! Otroci – malo prej smo se učili o tem – kaj mora narediti človek, ki naleti v gozdu na žival v stiski?«
V en glas so rekli: »Pravilni odgovor je c) pustiti mora Naravi, da sama najde pot.«
»Tako je. Gospod, kar pomirite se.« Ko pa je videl moj obraz, je dostavil: »Da se razumemo – vaša skrb je vredna vse pohvale. Čakajte, a niste ravno vi prej prosili za prijavno polo za mlajšega logarja?«
Priznal sem, da je tako.
»No, potem vam pa povem, da ste si s požrtvovalnostjo, tudi če se je izkazala za nepotrebno, prislužili tole!«
In mi je podal – značko mlajšega logarja.
Zahvalil sem se in obenem že opravičil, češ da moram nazaj, iztrest goliča iz kape, preden bo Narava šla naprej svojo pot brez njega.
Medtem ko sem dirjal, pa se mi je začelo motati po glavi nekaj čudnega.
Začel sem se spraševati, ali morda nisem dobro razumel, kaj mi je rekel logar.
Oziroma ali, če se nisem zmotil jaz, ne bi bilo mogoče, da se je zmotil logar.
Na tem svetu ni po mojem namreč nihče nezmotljiv, torej tudi višji logarji ne!
Ali ni bilo šojino vedenje namenjeno temu, da privabi pozornost mimoidočih? In čemu bi skušala zbuditi pozornost, če ne prav z namenom, da bi ji kdo priskočil na pomoč? Še sploh če je bila samohranilka, kar je, sodeč po prejšnjem prizoru, skoraj gotovo bila, če ni bil seveda mož kak fičfirič in potepin.
To gotovo ne pomeni, da se ni držala pravil igre. Kajti če bi moral v Naravi vsakdo skrbeti izključno sam zase in recimo še za svoje mlade, potem bi po analogiji moral logar, ki bi videl, da zalezuje otroka v parku puma, mirno iti naprej, češ, bo že Narava poskrbela, da bo šlo vse svojo pot naprej.
Tu sem zaslutil še globlje vprašanje – vprašanje smisla: če je treba vse prepustiti Naravi, zakaj smo logarji potem sploh na svetu?
In zakaj so na svetu naravni rezervati in parki?
Ali ne bi bilo edino prav zastaviti vhod v Yosemitsko dolino in v druge parke z debli in skalami in trnuljo in potem upravičeno prepustiti tamkajšnjo floro in favno, naj se sami menita med sabo?
In sploh: ali ima človek, ki se sam proti rednemu mesečnemu plačilu vsak dan vmešava v delovanje Narave, moralno pravico, da drugim ljudem soli pamet s politiko nevmešavanja?
Ko sem pritekel nazaj, sem bil že povsem odločen, da bom goliču pomagal, pa tudi če se zaradi tega potem večno cvrem v logarskem peklu. A izkazalo se je, da so za vse medtem sami od sebe poskrbeli drugi člani odprave. Ker me tako dolgo ni bilo nazaj, so pooblastili Bernardinega nečaka Avguština, ki ima skoraj dva metra, da je splezal do prvega hrastovega razcepa. Od tam je z iztegnjeno roko ravno še dosegel rogovilo zgoraj, od koder je še viselo nekaj štren bivšega gnezda. Podali so mu mojo ta cenejšo čepico in uspelo mu jo je varno zatakniti tja skupaj z goličkom v njej.
Da je bila odločitev dobra, je potrjevalo vedenje mame šoje, ki je zdaj frfotala nad tlemi, pobirala odvržene kupone avtobusnih vozovnic in jih znašala gor v kapo: adaptirala si je stanovanje.
Nismo si mogli kaj, da ji ne bi zaploskali, pa čeprav Navodila za mlajše logarje zabičujejo, da je treba biti v Naravi tiho in samo gledati, vohati, poslušati in razmišljati.
Ko sem se tako prepričal, da nima nič proti gradbenemu materialu z vonjem po ljudeh, sem prosil Bernardo za njene večne škarjice, razrezal z njimi Viktorijino skrivnost in nastavil te mehke koščke česanega bombaža v spodnjem razcepu med debloma.
* * *
In potem smo se odpeljali proti mogočni steni El Capitana, kjer naj bi imeli spodaj piknik.
Čeprav smo bili že kar lačni, saj je bilo skoraj poldne, sem jih spotoma prepričal, da se moramo ustaviti še pred blagovnico. Drugi so šli na stranišče, jaz pa sem prosil Bernardo, naj skoči z mano noter. Bernarda ima oko za modo, brez nje sem se bal, da se ne bom znašel.
Uniforme za mlajše logarje so res prodajali, a asortiman je bil zelo ozek, en sam kroj z eno samo barvno kombinacijo. Estetski vtis je bil očesu prijeten, vendar se nisem mogel otresti vtisa, da so te reči šivane dobesedno za otroke.
Edini del kompleta, ki sem ga lahko dal nase, je bil klobuk, a tudi ta mi je padal z glave, če sem se pripognil v pasu, kar je bilo nujno, če sem si hotel zvleči hlače čez kolena.
Prodajalec, ki sem ga vprašal, ali imajo kaj večjega, je bil menda študent bodisi biznis menedžmenta bodisi fizike na honorarnem delu, kajti zagotovil mi je, da se bo uniforma med prvim pranjem razširila. »Samo glejte, da jo boste prali v ledeni vodi. Pranje v vroči vodi bi jo skrčilo, iz tega sledi, da jo bo pranje v ledeni vodi razširilo.«
Nisem se spustil v znanstveno razpravljanje, saj me je v tem že pograbila nova ideja – včasih pride tak dan, ko postanem zares ustvarjalen – kaj pa če raje preprosim katerega od višjih logarjev, da mi odstopi in proda svojo uniformo? Ta mi bo zagotovo prav!
Ko sem predlagal Bernardi, naj se zavzame zame v tem pogledu, češ, njej bodo šli bolj na roko, ker je ženska, je rekla, da bo sama šla še malo naokrog po trgovini, jaz pa da imam kot polnoletna oseba vso pravico in odgovornost, da ravnam, kakor se mi zdi prav, le nje naj ne kličem potem zraven, in pa nič mi ni treba prihajati na dan z diplomatskim statusom, ki tako ali tako velja samo na Slovaškem.
Stopil sem ven in se razgledal. Kot nalašč ni bilo na spregled nobenega logarja. Nazadnje sem vprašal nekega taksista in ta mi je pokazal, kje je Wilderness Center – vmes med poštnim uradom in muzejem – tu, je rekel, logarji izdajajo dovolilnice pohodnikom in planincem.
Vstopil sem in, o sreča, za pultom sem zagledal žensko osebo!
Pri njih se moj šarm namreč bolje obnese.
Bila je dolga vrsta, a čas mi je hitro mineval, medtem ko sem mladcema, ki sta čakala pred mano, razkazal leseno značko – na njej je veverička – in jima pravil, kako sem se štiri ure boril, preden sem ulovil mater, ki pušča goličke iz gnezda, in jo odnesel logarski skrbstveni službi v nadaljnjo obravnavo zaradi malomarnosti. Eden od njiju me je takoj povabil, naj naslednje jutro z njim v navezi preplezam steno El Capitana, drugi pa je navrgel, da namerava skočiti opoldne z vrha in da me lahko vzame s sabo. Nerodno mi je bilo vprašati, ali namerava skočiti s padalom, kot to počnejo bejzdžamperji, ali pa v prostem padu, tako da bi torej šlo zgolj za, kot temu pravijo izvedenci, razširjeni suicid. Zahvalil sem se obema, češ da bom zjutraj že daleč daleč proč, in sklenil z modrim naukom: »Reči, ki so videti od daleč težavne, se izkažejo od blizu za ne tako težavne, reči, ki so videti od daleč lahke, pa se izkažejo od blizu za ne tako lahke.«
Kakorkoli, nazadnje sem tudi sam stal pred dežurno logarko. Bilo je to mično, zagnano dete pšeničnih las, spletenih v dve skakljavi kitki. Začel sem na kratko opisovati svoje zasluge za šoje, ker pa so nekateri v vrsti, namesto da bi objeli to kot priložnost za samourjenje v skavtski potrpežljivosti, začeli negodovati, sem izrekel svojo željo, za svoj občutek prekmalu, čeprav sem ji pokazal tudi značko, da potrdim resničnost navedb.
Odhrknila se je in rekla, da bi mi prav rada pomagala, vendar odrasle uniforme žal niso naprodaj.
Povedal sem ji, da sem voljan plačati kakršnokoli razumno ceno za kakršnokoli uniformo, ki bi mi bila prav. »Magari za vašo,« sem dodal s svojim nasmeškom, ki se mu lahko upre le redkokatera.
Rekla je: »Žal imam samo dva kompleta, tako da je vselej eden v pranju. Edino naš vrhovni logar (ragner supreme) premore tri komplete.«
Znižal sem torej pričakovanja. »Kaj pa če bi mi odstopili samo bluzo? Plačam vam, kolikor rečete, samo da si jo daste dol zame.«
Spustila je pogled – vseskozi sem imel občutek, da gre za dobro, pošteno dekle – morda se je s pogledom že poslavljala od oblin svoje bluze? – potem pa, očitno že odločena, rekla, naj stopim malo ven na zrak in se vrnem čez pol ure, ona pa bo medtem razmislila, kako bi se dala ta reč čimbolj diskretno urediti.
* * *
Stopil sem ven in se usedel na osamljen stol, ki je stal za nekakšno mizico doli ob promenadi. Malo sem razmišljal, ali se moškemu logarju spodobi nositi žensko logarsko bluzo – kaj če bo kdo opazil, da se zapenja z druge strani – tedajci pa me je plešast moški, ob njem pa so stale še starejša ženska s slamnatimi lasmi in dve zdolgočaseni ali morda samo prehlajeni deklici, presenetil z direktnim vprašanjem, kje bi bilo mogoče dobiti dovoljenje za vzpon na Half Dome.
Naključje je hotelo, da sem odgovor poznal, saj sem še ne 24 ur predtem s prijazno knjižničarko v Lee Vinningu na drugi strani parka, pred vzhodnim vhodiščem, prediskutiral možnost tega vzpona. Odsvetovala mi ga je, češ da je preobljuden, da razgled ni bogve kaj, da manjka na vrhu pol kupole (half dome) in da so za popoldneve te dni napovedane vročinske nevihte, pred katerimi na Half Domu ni varnega umika. Tam da je za nameček tudi raztežaj, ki ga je treba preplezati s pomočjo oprijemnih jeklenic, kablov, v katere lahko useka strela.
Argumente sem naštel gospodu in ga prepričal, da bo primerneje, če se odločijo za Clouds Rest (kamor je tudi mene napotila knjižničarka). Opisal sem prelesti tega tritisočaka, ki nudi sijajen razgled na Half Dome, in ga napotil k svoji logarki po dovolilnico.
Ko sem ostal sam, sem se spet poglobil v svoje misli. Če ne dobim bluze, sem si rekel, bi si morda lahko dal v domovini izgotoviti posebno uniformo, seveda nič ekstravagantnega, zgolj monduro s črto po hlačnem šivu, ne nujno rjavo-beige, saj pri nas navsezadnje nihče ne ve, kako se nosijo yosemitski mlajši logarji – recimo torej monduro sinje barve s črnimi repnimi progami, zgoraj pa pokrivalo z modrim čopkom…
Komaj da sem prišel do sem, že me je zdramilo naslednje vprašanje. Neka gospa je želela vedeti, kje bi lahko dobila trpežne pohodne čevlje iz govejega boksa.
Usmeril sem jo v trgovino za hrbtom.
Kje sem že? Aha, značka. V Bratislavi sem se spoprijateljil z Zuzano Rudawsko, ki je vodilna umetnica med slovaškimi bižuteristkami. Ona bi mi znala uliti značko iz zlata…
A že je bila tu nova motnja, oziroma ne nova, ampak stara: tista gospa se je vrnila in rekla, da vidi zgolj čevlje iz goretexa. Ona pa da si želi boks.
Rekel sem: »Na boks se ne spoznam, vidim pa svojo soprogo, ki gre ravno mimo, pa vas bom prosil, da kar njo vprašate, evo, tule je, hej, Bernarda!«
Bernarda je šla mimo in se celo ozrla, a me ni prepoznala, vse dokler je nisem poklical.
Pogovorila se je z ljubiteljico boksanja, medtem ko sem se sam spet posvetil tisti prvi družini. Vrnili so se, je rekel gospod, vprašat, ali bi jim bil za osebnega vodnika med vzponom na Clouds Rest.
Bernarda je rekla: »Reci jim samo, da žal odhajamo. Prosim. Mudi se že.«
»Ampak ali ne vidiš, da to ne more biti naključje – to, da se vsi obračajo name? Dobra karma vselej dobi priložnost, da se lahko izrazi… «
»Halo, Zemlja kliče…«
»Ampak ti ljudje se zanesejo name, odvisni so od moje pomoči. Ne morem jih pustiti na cedilu. Ozri se naokrog – tisti parček tam se je tudi ustavil, ker imata zame vprašanje v zvezi z dežnikom s polomljeno špriklo, ali pa tistile starček, ki ne zna odpreti termovke, ta se je tudi že postavil v vrsto... Pa veš, zakaj se vsi obračajo name? Z obraza mi berejo, da jim bom pomagal. Vidi se mi, da sem dober človek. Odkar sem rešil šojo pred kondorjem, žari iz mene tisto, kar je starec Zosima v Bratih Karamazovih poimenoval dejavna ljubezen.«
»Bolj verjetno si mislijo, da se obračajo na uradno osebo, saj sediš za pultom, na katerem piše INFO SPOT – pridi naokrog, pa boš videl – poleg tega imaš na prsih značko, ki od daleč spominja na zaresno, vidijo pa tudi trapasti klobuček, ki si si ga pozabil sneti in ga boš zdajle ta hip odnesel nazaj v trgovino, prosim lepo.«
Ko sem se vrnil iz prodajalne, je ravno kazala prej omenjenemu starčku, kako je treba pokrovček najprej potisniti navzdol – ženske so spretne pri reševanju takih problemov, ker morajo kot nakupovalke vsak čas pogruntati, kako se kaj odpira – in lahko sem izkoristil trenutek in ji za hrbtom smuknil še v Wilderness Center, kajti ura je bila ena in dve minutki.
Notri je bilo zatišje. Američani so vajeni, da se ob enih začne lunch hour, ura kosila.
Za štantom je zdaj stalo očitno drugo dekle, črnolaska z bohotno frizuro.
Vprašal sem, kje je kolegica, ki je bila prej na njenem mestu.
»Šla je na kosilo,« je rekla.
»Hm, pa je kaj pustila zame?«
»Kaj pa bi bilo to?«
»Svojo bluzo.«
Pogledala je pod pult. »Tu ni nič.«
»No, lepa reč. Nič, počakam.«
Dve minuti je prelagala neke prospekte, potem je vzdignila pogled in rekla: »Zdaj sem se spomnila. Rekla je, da gre domov.«
Nova informacija me je zbegala. »Domov – mislite domov na kosilo?«
»Ne, domov, k materi. Ne bo je več nazaj.« In ko sem še stal tam in premišljal, je dodala. »Ne bo se več vrnila. Ne bližajte se mi. Kričala bom.«
To mi je povedalo dovolj.
Stopil sem ven in na kratko pojasnil Bernardi, kaj se dogaja: »Dekleti sta lezbijki; imeli sta pravkar ljubezenski prepir, ker črnolaski ni bilo všeč, da sem ji zašarmiral partnerko; blondinka je zagrozila, da jo bo pustila; črnolaska je zdaj na robu živčnega zloma, vendar pa zavrača psihološko pomoč. Misliš, da lahko še kaj storim – naj se vrnem noter in jo poskusim potolažiti? – ali pa naj tokrat prepustim Naravi, da najde sama svojo pot?«
Na tem mestu se bom raje vrnil k tisti Twainovi zgodbi, ki se razplete, ko druge šoje pogruntajo, v čem je štos, in se potem smejejo osramočeni prvi šoji. Tisto luknjo v grči so si potem, pravi Twain, še leta hodile ogledovat vse ameriške sinje šoje, celo še druge vrste ptic so vabile tja na ogled. Twain končuje takole: »Vse so razumele poanto, razen neke sove, ki si je prišla z Nove Scotie ogledat Yosemitski park, pa se je nazaj grede pomudila še tukaj. Rekla je, da ne vidi v tem nič smešnega. Ampak njo je razočaral tudi Yosemitski park.«
Mene park ni razočaral, me pa jezi, ker ne vem, kje je bil ves tisti čas šojec, se pravi mož in očka. Medtem sem se namreč poučil na internetu, tako da zdaj vem, da so pri sinjih šojah partnerstva zelo trdna.
Mogoče si je ravno skočil kupit novo uniformo – sinja barva na soncu tako hitro zbledi.
