Prve kemikalije, mineralno gnojilo apneni dušik, so v kmetijstvu začeli uporabljati ob koncu 19. stoletja. Nekaj let po prvi svetovni vojni so kot bojne živčne strupe uporabili insekticide, po drugi svetovni vojni in intenzivno med vietnamsko pa prvič tudi herbicide. Danes te kemikalije s številnimi drugimi, vključno z gensko spremenjenimi rastlinami, množično uporabljajo v industrijskem kmetijstvu. »Prisotnost vsaj enega ali več ostankov pesticidov je v vsakem drugem vzorcu sadja ali zelenjave na evropskem trgu. Njihovo dolgoletno kopičenje lahko pri občutljivejših ljudeh, kot so otroci, nosečnice in bolniki, povzroči ali poglobi njihove zdravstvene težave,« pravi redna profesorica dr. Martina Bavec z mariborske fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede.
Ekološka pridelava živil uporabo teh sredstev prepoveduje. Po evropskih in nacionalnih uredbah ekološko živilo vsebuje najmanj 95 odstotkov sestavin ekološkega porekla. V primerjavi s konvencionalnimi živili je ekološka hrana brez umetnih sladil, stabilizatorjev, umetnih arom in barvil ter drugih kemikalij. Prav tako je zaradi prepovedi uporabe rastnih in drugih hormonov, gensko spremenjene krme, preventivne rabe antibiotikov, kokcidiostatikov, antiparazitikov ter s prosto rejo in obvezno pašo prijaznejša do živali in okolja, pojasnjuje Bavčeva.
Prva ekološka trgovina pri nas pred 26 leti
Dostopnost ekološke hrane se je v zadnjih letih pri nas povečala tako v večjih trgovinskih verigah kot v specializiranih prodajalnah z zdravo prehrano. »Pri nekaterih ljudeh se je pojavila potreba po drugačnem načinu prehranjevanja. Kot kupci verjamejo, da z ekološkim prehranjevanjem ščitijo živali in naravo,« pravi Vladimir Stanič, direktor prve slovenske ekološke trgovine Kalček, ki je na trgu 26 let. Zainteresirani so jo pred njo kupovali na tujem, pojasnjuje Stanič in dodaja, da želijo nekateri od njih z načinom prehranjevanja izboljšati tudi svoje zdravstveno stanje.
Takšno izkušnjo ima 42-letna Jana Kristanc, ki z družino na ekološko hrano prisega zadnjih osem let. »Opazili smo, da je hči alergična na mleko in jajca, zato smo v hrani morali paziti na vsebnost alergenov. Če le lahko, uporabljamo zgolj ekološka živila ter jemo manj mesa in pšeničnih izdelkov.« Priznava, da se je bilo od konvencionalnih živil na začetku težko odvaditi, kupuje pa v specializiranih trgovinah, neposredno od kmetov in na tržnici. Konvencionalnim izdelkom v diskontih, kjer »se vse blešči in je vse lepo«, zaupa manj kot ekološkim, pri katerih jo o kakovosti prepriča oznaka. Če želijo slovenski proizvajalci svoje prehranske izdelke označiti kot ekološko pridelane, morajo namreč od leta 1998 upoštevati enotna evropska in od leta 2001 tudi nacionalna pravila o ekološki pridelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil, razloži Martina Bavec.
Zaupanje v trditve o ekološko pridelani hrani
Proizvajalci ekoloških izdelkov pred prodajo zadostijo zahtevam ene od treh neodvisnih kontrolnih organizacij, ki so v Sloveniji pooblaščene za kontrole najmanj enkrat na leto in za certificiranja. »V primeru izpolnjevanja vseh pogojev pri organizaciji imetniku izdajo certifikat, s katerim dobi pravico do oznake na svojih izdelkih,« so povedali pri Upravi RS za varno hrano. Ta nad omenjenimi organizacijami opravlja nadzor enkrat na leto in ob prijavi. »Če pri kateri ugotovimo večje neskladnosti, organizaciji in proizvajalcu po zakonodaji naložimo denarno kazen oziroma odvzamemo pooblastila.«
»To je garancija kakovosti izdelka,« meni direktor ekološke trgovine Vladimir Stanič, ki na enem od številnih izdelkov v prodajalni pokaže na evropski logotip zelene barve, ki ga morajo imeti vsa predpakirana živila, pridelki pri neposredni prodaji od kmeta pa tudi certifikat. Ta mora biti kupcu dostopen na kraju prodaje. »Poleg logotipa je na izdelku še nujna šifra certifikacijskega organa, lahko pa je opremljen z dodatnim poimenovanjem artikla in nacionalnimi oznakami,« razloži Martina Bavec. Postopkom kontrole zaradi strogih predpisov zaupa bolj kot nadzoru nad konvencionalno hrano, pri kateri smo bili zadnja leta priča več aferam, kot sta bolezen norih krav in v zadnjih dneh razkrita vsebnost strupene snovi v medu slovenskih čebelarjev. Vseeno dodaja: »Jasno je, da se lahko v vsakem sistemu pojavi gnilo jabolko. Zgodi se tudi najboljšim družinam.«
Sogovornica še opozarja na zavajanje pri oznakah. Kot pravi, lahko ponudniki z napisi »naravno«, »lokalno«, »domače«, »s kmetije« ali »neškropljeno« posredno navajajo, da gre za ekološke proizvode. Pri tem izkoriščajo stereotipe med potrošniki, da je ekološki izdelek slabšega videza, in ponudijo konvencionalne plodove kot ekološko pridelane. »Črvivo jabolko ni verodostojen podatek, da je izdelek ekološki. Lahko ga ponuja tudi konvencionalni sadjar, ki je zgrešil eno škropljenje proti škodljivcem,« razloži.
Oznake na izdelkih tudi niso poenotene. Kot pravi, sta uradna naziva za živila s certifikatom »ekološko« in »biološko«, uporabljata pa se tudi krajšavi »eko« in »bio«, pri čemer to pomeni enako ter ob vseh teh označbah se mora spoštovati ista zakonodaja s področja ekološkega kmetijstva. Izraz »organic« je uraden naziv na anglosaksonskem območju, beseda »organsko« pa je njen ponesrečen prevod, ki v slovenščini pomeni še marsikaj drugega. »Nekatera organska gnojila, ki bi jih nepoznavalec povezal z organsko pridelavo, v ekološkem kmetijstvu sploh niso dovoljena,« pojasni Bavčeva. Ekološke in integrirane pridelave med seboj ne smemo enačiti, še opozori. »Integrirana pridelava hrane je okolju in potrošniku bolj prijazna, je pa daleč od ekološke, saj pri pridelavi še vedno uporabljajo sintetične pesticide.«
Cena ni izgovor za to, da se ekološki hrani odrečemo
Trgovina Kalček je v prvih letih poslovanja beležila 20- do 30-odstotno letno rast. Posledic gospodarske krize niso občutili, prihodki so se ustavili šele pred štirimi leti, ko so se pojavile nove trgovine z zdravo prehrano. »V igro so prišli tisti, ki so v zdravi prehrani začeli iskati ekonomsko priložnost, saj so nekateri proizvodi dražji od konvencionalnih,« pravi Stanič. »Eko je postal svetovni biznis,« se strinja Martina Bavec. Višjo ceno pri nekaterih proizvodih ponazori na primeru perutnine – kilogram ekološko pridelanega mesa stane tudi 25 evrov ali več, medtem ko je cena kilograma konvencionalnega približno pet. »Ekološki rejec mora piščanca krmiti najmanj 81 dni, saj so pri njihovi reji dovoljene samo pasme s počasno rastjo. Pri konvencionalni reji doseže dva kilograma v 35 dneh. Za gibanje ima ekološki več prostora, krmijo ga s 95-odstotnimi ekološko pridelanimi žiti. Vse to pa stane več.«
Takšne cene so previsoke, se strinja, a meni, da izključno te niso vedno omejitev, da bi se ekološki hrani popolnoma odrekli: »Vsak, ki ima doma nekaj zemlje, lahko ekološko hrano pridela sam. Ljudje v mestih jo lahko kupijo neposredno s kmetij, kjer je cenejša.« Cene primerljivih konvencionalnih mlečnih proizvodov so v nekaterih trgovskih verigah lahko celo višje od ekoloških, opaža. Potrošnikom tudi svetuje, naj kupijo osnovno ekološko živilo, kot je moka, nato pripravijo kruh ali testenine, dragim predpripravljenim živilom pa se izognejo. »Pravih izgovorov ni,« pravi Martina Bavec.
Potrošnica Jana Kristanc je na cene pri nakupu pozorna, a jih razume kot drugačen vpliv na okolje in zdravje. »Treba je pač bolj pogledati na to, kaj pripraviš in koliko. Ni nujno, da je obrok dražji, če ga skuhaš doma. Če ješ pestro, tudi manj poješ, ker dobiš več hranljivih snovi.«
Ključ je v zmernosti
Vladimir Stanič pri nekaterih kupcih opaža, da stavijo zgolj na prehrano, zanemarijo pa, da je človeško telo ustvarjeno za redno gibanje. Poleg zdravega življenjskega sloga v celoti potrošniki prav tako pozabljajo, da argument o tem, da je ekološka hrana bolj zdrava, pade na dejstvu zmernosti. »Če na čokoladi piše, da je ekološko pridelana, to ne pomeni, da je lahko brez posledic pojemo na tone,« se z nasmehom strinjajo sogovorniki.
