»Telenovela« našega nacionalnega operaterja se je vlekla vse do avgusta letos, ko je SDH zavrnila dopolnjeno ponudbo Cinvena, ta pa je vztrajal, da je zavezujoča ponudba veljavna le ob upoštevanju dodatnih pogojev, ki so jih posredovali naknadno. Vseeno je potem Cinven sporočil, da jih tudi ob izpolnitvi odložnih pogojev nakup ne zanima več, saj za njih transakcija ni več ekonomsko smiselna. Glede na dejstvo, da se razmere v tako kratkem obdobju niso bistveno spremenile, je njihovo sporočilo bolj možno razumeti kot »političen« odgovor, da so obupali nad postopki ter ovirami v prodajnem postopku v Sloveniji. Telekom je ostal v državni, domači lasti, smo pa na drugi strani »izgubili« podjetja z znanimi blagovnimi znamkami. Tako je bil v tem letu končan prevzem Radenske s strani češke Kofole, Nemci so prevzeli Alpetour, pred nekaj dnevi je bil dokončno zaključen tudi prevzem Žita, kjer sledi še iztis malih delničarjev in hrvaška Podravka bo postala edina lastnica Žita. V začetku prihodnjega leta bo končan prevzem Pivovarne Laško s strani nizozemskega Heinekena. Če upoštevamo že končane prevzemne zgodbe iz preteklih let – Mercator, Droga Kolinska, Letrika, Helios, Ljubljanske mlekarne, Aerodrom, Fotona…, lahko ugotovimo, da od slovenskih »blue chipov« ostaja bolj malo v domači lasti. Posledično tudi na ljubljanski borzi promet upada, saj se število vrednostnih papirjev zmanjšuje, novih kotacij pa praktično ni. Država bi lahko vsaj pri družbah, kjer je poleg njihovega deleža prisoten tudi »mali delničar«, poskrbela za njihovo kotacijo na Ljubljanski borzi. Vseh pet slovenskih podjetij za distribucijo električne energije bi bil že lep primer, kjer bi tudi malim delničarjem omogočili preglednejše trgovanje s temi delnicami, večjo likvidnost in posledično bolj pošteno ceno. Na drugi strani nas lahko skrbi tudi dejstvo, da smo priča prodajam podjetjem, ki sploh niso v pretežni državni lasti. Seveda ima vsak lastnik legitimno pravico, da delnice proda – bolj se je treba vprašati, kaj je razlog prodaje. Zlasti zadnji prevzem Žita s strani Podravke je lahko lep primer, kjer so si domači institucionalni vlagatelji (zavarovalnice, vzajemni skladi, pokojninski skladi) želeli izstopiti iz lastništva, na drugi strani pa so največji lastniki Podravke prav država in pokojninski skladi, ki očitno popolnoma drugače gledajo na naložbo v Žitu. Razlog za umik bi po mojem mnenju bolj pripisal slabi likvidnosti te delnice (in ne samemu poslovanju podjetja), veliki volatilnosti na borzi, ko posledično lahko nekaj lotov dnevnega prometa močno vpliva na vrednost enote premoženja vzajemnega oziroma pokojninskega sklada. Takega tveganja očitno te družbe niso pripravljene sprejeti (čeprav gre za dobičkonosno podjetje z rednimi izplačili dividende) in bodo kupnino od prodaje raje prelile na tuje finančne trge. Tako zanimanje za domačo borzo dodatno upada in vrtimo se v začaranem krogu.

borzni komentar