»Leta 2007 smo se s hrvaško vlado načeloma že dogovorili o tem, da bo odstopila od arbitraže pri Nuklearni elektrarni Krško (NEK). S tem bi rešili tudi problema financiranja razgradnje in odlagališča jedrskih odpadkov. A žal je dogovor zaradi drugih odprtih zadev padel v vodo.«
Tako je Andrej Vizjak, minister za gospodarstvo v prvi vladi Janeza Janše, včeraj komentiral odločitev arbitražnega sodišča v Washingtonu, da mora Slovenija zaradi nedobavljene električne energije iz Krškega Hrvatski elektroprivredi (HEP) plačati 40 milijonov evrov za povračilo škode, stroškov in obresti. »Ne čutim se politično odgovornega. Sam sem vložil veliko napora v to, da bi odprta vprašanja rešili z dogovorom,« je poudaril Vizjak, eden od 31 poslancev državnega zbora, ki so se junija 2002 podpisali pod zahtevo občine Krško za presojo ustavnosti meddržavne pogodbe o NEK.
Vizjak: Bili smo blizu dogovoru
Na takratni novinarski konferenci so skupaj z Vizjakom vložitev zahteve zagovarjal še Janez Podobnik (SLS), Ivan Mamič (NSi), Sašo Peče (SNS) in Bogomir Vnučec (SMS, pozneje SDS). Vsi so se strinjali, da je pogodba za Slovenijo »slaba in škodljiva«. Njihova zahteva je v letih 2002 in 2003 povzročila skoraj enoletno zamudo pri ratifikaciji pogodbe, v tem času pa Hrvaška ni prejemala električne energije iz Krškega, zaradi česar je arbitražno sodišče pred dnevi odločilo njej v prid.
Toda vpleteni danes opozarjajo, da je zadeva NEK padla na oltarju širšega konteksta slovensko-hrvaških odnosov v prvem desetletju tega stoletja. »Z ministrskim kolegom Brankom Vukelićem sva bila zelo blizu dogovoru,« meni Vizjak. Še avgusta 2007 se je z njim sestal na Bizeljskem in se načelno dogovoril o več odprtih vprašanjih, ki da »jih bosta obe državi reševali v duhu standardov v EU«. »Na mizi je bil paketni dogovor, ki je zajemal tudi mejo in NLB,« je pojasnil Vizjak. Jeseni istega leta so bile v Hrvaški parlamentarne volitve, na katerih je ponovno zmagal HDZ Iva Sanaderja. Sledilo je burno – in v Sloveniji volilno – leto 2008, ki se je začelo s hrvaško uvedbo ekološko-ribolovne cone in nadaljevalo s slovensko blokado nekaterih pristopnih poglavij pri hrvaškem približevanju EU. Že leta 2009 je vlak odpeljal: sodišče v Washingtonu je prvič priznalo vsebinske temelje arbitražnega zahtevka HEP.
Smo bili res žrtev kompromisov?
»Meddržavna pogodba z NEK je bila vezana trgovina s Hrvaško. Nuklearko smo žrtvovali za mejo, dogovorjeno v sporazumu Drnovšek-Račan,« ocenjuje nekdanji dolgoletni župan občine Krško Franc Bogovič, danes evropski poslanec. Je bila vložitev zahteve za oceno ustavnosti napaka? »Ne, saj se nismo mogli strinjati s tem, da se bodo o delitvi radioaktivnih odpadkov morali dogovoriti naši otroci, in to šele dve leti po prenehanju obratovanja NEK,« odgovarja Bogovič. »Ne morem se strinjati s tem, da je naša zahteva kriva za to, da bo Slovenija zdaj morala plačati 40 milijonov evrov. Glavnina odgovornosti je pri takratni vladi LDS, natančneje pokojnemu predsedniku vlade Janezu Drnovšku, ki se z nami sploh ni želel pogovarjati. Celo takratni resorni minister za energetiko Janez Kopač mi je to odkrito priznal, ker da naj ne bi razumeli, da gre v resnici za mejo. Šlo je za gnil kompromis na račun lokalne skupnosti v Posavju,« je pojasnil Bogovič. Jelko Kacin, takratni predsednik državnozborske komisije za mednarodne odnose, je njegovo ravnanje leta 2002 označil za »grozljivo zlorabo mednarodnega sporazuma zaradi lokalnih volitev«. Toda Bogovič odgovarja: »Šele ko je vlado prevzel Anton Rop, smo se začeli pogovarjati. Dorekli smo čas, do katerega moramo najti lokacijo za odlagališče, in s predpisano licenco za direktorja NEK obvarovali pred jastrebi z leve in desne, ki so želeli prevzeti elektrarno.«
Bogovič je izpostavil še eno razsežnost zgodbe. »Še pred letom 2002 se je Slovenija s Hrvaško dogovarjala o odkupu njene polovice nuklearke. Takrat so bile na mizi ponudbe v višini od 450 do 600 milijonov evrov. A termoenergetski lobi iz Šaleške doline je ob pomoči LDS te namere vsakič blokiral. Ve se, zakaj. Če bi se to zgodilo, bi Slovenija v svoj elektroenergetski sistem dobila še 2,5 teravatne ure lastne električne energije, zato se TEŠ 6 – takšen, kot je – nikoli ne bi zgodil,« je poudaril Bogovič.
Pahor je »pozdravljal« proteste
Martin Novšak, danes direktor Gena energije, lastnice slovenske polovice nuklearke, leta 2002 pa direktor inženiringa v NEK, ki je nasprotoval meddržavni pogodbi v takratni obliki, odločitve arbitražnega sodišča še vedno ne želi komentirati. Član krške SD Silvo Gorenc, ki je leta 2002 skupaj z Bogovičem in Brankom Jancem, edinim poslancem tedanje LDS, ki je nasprotoval pogodbi, obiskal takratnega predsednika državnega zbora Boruta Pahorja in ga seznanil z zahtevo za zavrnitev ratifikacije pogodbe, danes meni, da »je Slovenija ravnala skrajno neprevidno«. »S tem, ko so zadevo prijavili ustavnemu sodišču, so pravzaprav posredno povzročili to, kar se je zaradi predolgega postopka obravnave zgodilo na sodišču. Ni bilo treba, da bi prišlo do tega. Ob sklepanju meddržavne pogodbe bi se moralo urediti še marsikaj drugega v odnosih med državama, česar pogodba ni obravnavala,« meni Gorenc. Pahor, zdaj predsednik republike, je takrat prizadevanja delegacije iz Krškega po poročanju medijev »pozdravil«.
