Tokrat, pri tridesetih, v razkošno oranžnem Amsterdamu, ni bilo nič drugače. Sodobni plesalci so se med našimi profesionalnimi srečanji vedli skrajno »osvobojeno«: nihče med njimi ni nosil nahrbtnika, pač pa so vse svoje imetje prenašali v platnenih torbah, nihče med njimi ni pil običajne kave, temveč bodisi ječmenovo kavo bodisi zeleni sencha čaj, nihče med njimi svojega telesa ni držal v spoštljivi razdalji glede na druga telesa, vsi so vseskozi dvigovali obrvi in nas gledali na način, ki naj bi sporočal »milosten sem, nežen, mar občutiš, kaj ti delam«, vsi so se vedli taktilno, večina njihovih verbalnih sporočil pa se je začenjala z »jaz čutim«. Ko sem nekega popoldneva, utrujena od liberalnosti in dejstva, da so se ljudje vseskozi zatikali v mojem osebnem prostoru, glede problema nagovorila kritiške sodelavce, so se mi vremena končno zjasnila.
Ugotovila sem, da me bolj kot posamezniki, ki so običajno fini ljudje, draži gibanje, ki mu pripadajo. Ne gre za sodobni ples kot umetniško zvrst, temveč za sodobni ples kot eden izmed imperialističnih mehanizmov sodobnega neoliberalizma. Težke besede? Naj pojasnim.
Sodobni ples je transnacionalni pojav, pravijo, vendar se je zgodovinsko oblikoval v državah zahodne polovice sveta. Polovice, ki je pila kokakolo, potem pa je v šestdesetih ni več hotela piti, ker je njen položaj zasedel tako imenovani smoothie. Polovice, ki je nadzorovala spolne stike med posamezniki, potem pa jih v šestdesetih ni več hotela nadzorovati, še več, možnosti za seks je sprostila do limite. Polovice, ki je začela aktivno kršiti red in razmerja med zasebnim in javnim, vse, kar je bilo notri, je moralo ven – nevroze, izpovedi, priznanja, telesni izločki dobrodošli. Zahodni človek je kar naenkrat začel čutiti, kjer je prej zgolj deloval. Karikirano se nanašam, seveda, na ZDA in Veliko Britanijo, pa tudi Francijo in Nemčijo, sproščene dežele na levi strani železne zavese, v katerih se je zvrtinčilo emancipacijsko hipijevsko gibanje.
Sodobni ples je val uporništva kojci zajahal in ga, seveda, tudi sam vzdrževal. Plesne konvencije so padale enovito in vztrajno kot dež na škotski obali: ne virtuoznosti, ne pretvarjanju, ne reprezentaciji, ne slogu, ne, ne, ne, ne... In, glejte, to je bila za tisti čas izjemno pomembna revolucija, tega ne gre pozabiti. Toda ker je ples najprej telesna in vedenjska kultura, je začel v prvi vrsti spreminjati habitus njegovih ljudi. Naj si izposodim anekdoto: če je pred kulturno revolucijo plesalec togo sedel ob kozarcu vina in ob večerih meril obseg svojega pasu, da se ne bi razlezel čez body, je po revoluciji plesalec zvrnil makrobiotični napitek in se čez drugo osebo razlezel v kavč. Novi model bivanja je postala tako imenovana svoboda, kršenje pravil, tehnik, družbenih napotkov.
Kapitalizem ima to čudovito lastnost, da je odporen proti lastni kritiki, saj jo vedno znova priključi na svoj voz in jo preoblikuje v izdelek, ki ga je mogoče prodati ali pa si ga nadeti. Enako se je naposled zgodilo s sodobnoplesno revolucijo; njeni odtujeni sadovi so postali ljubek kostum, pripravljen za to, da si ga sodobni plesalec, ko v gibanje vstopi, hitro in enostavno nadene. Sodobnemu plesalcu se ni bilo treba osvoboditi, zanj so to opravile predhodne generacije plesalcev. Uporništvo postane moda. Posameznik »osvobojeni« kostum nosi v prepričanju, da izraža upor in drugačnost, da s svojim vedenjem in ravnanjem svojo neposredno okolico izziva in da njegovo ravnanje še vedno nosi transformativno moč. Ne ve, da je njegova okolica vsega hudega že rahlo navajena in da se v bližini lahko najde kdo, recimo jaz, ki je naveličan njegovih »osvobodilnih« motenj in bi rad nazaj tisto običajno kavo in se mu zgodb o čutenju ne ljubi poslušati 24 ur na dan, hkrati pa bi se namesto s taktilnimi rad družil zgolj s taktnimi ljudmi.
Na koncu dneva sodobni plesalci seveda niso nič krivi in še zdaleč niso vsi takšni, kot sem jih opisala. Vsi po svoje iz dneva v dan utelešamo obrazce, ki jih ne moremo videti jasno. Sodobni plesalci, kakor jih predstavljam tu, so le simptom širšega političnega projekta, namreč uniformne osvobojenosti, ki povzroči, da nazadnje nihče ni zares svoboden. Ko skupnosti privzamejo rezultate osvobajanj, ne da bi si same za kaj posebnega prizadevale, gre zadeva po zlu. »Osvobojenost« je le še ena socialna konvencija, ki v trenutni postavitvi vsebuje čustvenost, taktilnost in nadstandardno vedenje. In bučno juho. Ne pozabimo na bučno juho.
