Rezultat referenduma je bil tako dobra lekcija tudi za vladanje v prihodnosti: na vseh področjih, na primer pri reševanju begunske krize, se lahko nadejamo le še bolj represivne, zatohle, nesolidarne in v končni posledici nehumane politike. Novodobni polikarpi – manjvredni otroci iz manjvrednih družin – v resnici le malokoga zanimajo.
Proces rekonservatizacije je, kot vemo iz teorije, vedno v veliki meri posledica frustracij, ki izvirajo iz slabega materialnega in duhovnega stanja, ki ga v ljudeh zapušča kriza. Konservativni tabor je znal te strahove ljudi dobro unovčiti: ko se maje ves svet, pač ni dober čas za spreminjanje stvari, ki se tako ali drugače dotikajo naše intime. Manjšina istospolno usmerjenih bo sicer do svojih pravic prišla prej ali slej, o tem ne gre dvomiti. Proces pluralizacije družinskih skupnosti in družinskih konceptov je namreč ireverzibilen proces.
Vse krivde, da bo manjšina istospolno usmerjenih v boju za državljanske pravice morala skozi nove pravno-politične kalvarije, pa ne gre naprtiti samo Cerkvi in s Cerkvijo povezani koaliciji Za otroke gre. Svoj del zaslug za izid morajo prevzeti tudi predlagatelji zakona – Združena levica – oziroma njegovi zagovorniki, ki so na ugovore, nerazumevanja in strahove odgovarjali zviška in necelovito. V stilu: kako vendar ne razumete, da ta zakon istospolnim ne daje pravice do posvojitve, kako ne razumete, da se lahko le postavijo v vrsto, centri za socialno delo pa bodo odločili. Toda centri za socialno delo so neštetokrat odločili narobe in otroke dali v oskrbo neprimernim osebam. Jim gre res kar tako zaupati? In ne nazadnje: ali ni povsem možno, da istospolnost obvelja za osebno okoliščino, zaradi katere se bodo socialni centri znašli na sodišču, če bodo otroke raje dajali heteroseksualnim parom?
Različna društva in ustanove so v en glas poudarjali, da otroci za svoj razvoj potrebujejo le ljubečo skrb in nego, pri čemer naj bi bilo povsem vseeno, ali to skrb omogočata moški in ženska ali dva moška oziroma dve ženski. A zadeve seveda niso tako preproste: raziskav, ki bi nedvoumno potrdile, da odraščanje v istospolnih družinah nima nobenega negativnega vpliva na oblikovanje spolne identitete, je za zdaj še malo ali pa so vzorci skromni. To je pred leti odkrito in pošteno priznala tudi ameriška raziskovalka istospolnih družin, antropologinja Judith Stacey. Ljudje so se skratka v preveliki meri znašli sami s svojimi dilemami, ujeti med sprenevedanja in zavajanja. Rezultat je bil tudi zato pričakovan.
Največji kos krivde pa nosi nacionalna televizija. Še v večji meri kot pred tremi leti je s svojimi nefunkcionalnimi pravili dopustila, da je bila kampanja predvsem šov za kamere, v katerem so nasprotniki in zagovorniki novele tulili drug na drugega ali govorili drug mimo drugega. Laži in neresnice, zlasti nasprotnikov novele, so v soočenjih ostajale nerazkrinkane. V najodmevnejšem soočenju, ki ga je vodila Vida Petrovčič, ni bilo na primer nikogar, ki bi povedal, da strašljivih učbenikov, s pomočjo katerih naj bi otroke vzgajali v lezbijke in geje, ni, da so si jih gladko izmislili. Da obstajajo le nepotrjena šolska gradiva, »veliki greh« njihovih avtorjev pa je, da o homoseksualnosti govorijo odprto, kot o družbenem dejstvu, kar nam omogoča, da razpoznamo stiske otrok in se tako borimo proti diskriminaciji in nasilju nad njimi.
