Najbrž ni Dolenjca, ki ne bi vsaj slišal za Janeza Pavlina, če ga že osebno ne pozna. Kot najbrž ni otroka na Dolenjskem, ki ne bi vedel, da je to tisti stric, ki poskrbi, da v njihovo vas vsako leto pride dedek Mraz in prinese vsem enaka darila. Že 46 let. »Mnogi, ki sem jim takrat dal darilo, pridejo na naše prireditve že z vnuki,« pravi. Ko se pogovarjava v njegovi pisarni, niti za hip ne obmiruje. Kaj šele, da bi sedel. »Za to ni časa. Ves čas sem na nogah. Ko nisem mogel več hoditi, so mi zamenjali oba kolka,« pove 68-letni Pavlin.
Bil je učitelj, novinar, zadnjih šest let je upokojenec, predvsem pa prostovoljec, poln energije. V štirih mesecih mrzličnih priprav na veseli december, ko nato v enem tednu izpeljejo kar 37 prireditev in obdarujejo 5000 predšolskih otrok v sedmih dolenjskih občinah, kdaj tudi povzdigne glas nad nepogrešljivo tajnico novomeškega Društva prijateljev mladine Mojca, gospo Ireno, ki pa mu tega prav nič ne zameri. Ve, da je popolnoma predan otrokom.
Če ne bi bil tak, kot je, tudi obdarovanja otrok, ki ga popolnoma brez plačila pripravlja skupaj z dvema zaposlenima v društvu, že davno ne bi bilo. Vsaj ne v takšni obliki, kot je danes. »Tudi po štirikrat na dan pripravimo in pospravimo oder. Mora pa biti zraven čim manj ljudi, sicer ni dobre organizacije,« pravi.
Zbrati skoraj 100.000 evrov
Tudi vsako leto zbrati skoraj 100.000 evrov za darila in program ni mačji kašelj. Prispevajo (skoraj) vsi, od velikih do majhnih dolenjskih podjetij, od posameznikov do ustanov, občin, krajevnih skupnosti. Je pa tudi nekaj takih, ki bi brez težav lahko kaj primaknili, pa se vsa ta desetletja niso pustili prepričati. »Hodijo naokrog v dolgih čevljih in kravatah, pa nimajo deset evrov za otroke,« v svojem slogu pove Pavlin, ki ima vsako leto še največ težav z izbiro takega darila, da je všeč otrokom pa tudi staršem, saj »če starš z darilom ni zadovoljen, tudi otrok ne bo«.
Ob tem ne pozabi povedati, da vsako leto priskoči na pomoč tudi na desetine prostovoljcev po krajevnih skupnostih, ki pomagajo pri pakiranju daril, spremljavi dedka Mraza in številnih drugih dobrih delih. »Ko bo veseli december nekoč delal kdo drug in če bo pri tem hotel še kaj zaslužiti, bo zadeva propadla,« je prepričan Pavlin. »Ne gre, če pri tem nisi s srcem,« prida gospa Irena.
Pavlin je s prostovoljci in ljudmi iz javnih del skoraj trideset let skrbel za okraševanje novomeškega Glavnega trga. Dokler se ni občinska oblast pred nekaj leti odločila, da Pavlin tega pač ne bo več počel. »Niti hvala mi niso rekli, čeprav smo vse to delali brezplačno. Je pa res, da se vsako leto okraševanje spet približuje podobi, ki smo jo prav mi nekoč ustvarjali. Imeli smo tudi po 120 stojnic na trgu, kjer je bilo na tisoče obiskovalcev, da se skoraj premakniti nisi mogel.« Pripoveduje, kako je pred tridesetimi leti dedek Mraz prišel na trg v spremstvu več kot tisoč nastopajočih, oder je segal do balkona rotovža. »Takrat smo prišli na idejo, da bi program ponudili tudi okoliškim občinam. Šolski center je naredil kamion prav za naše potrebe, z njim smo se potem vozili po občinah. Enkratno je bilo. Ampak razdeljevati darila kar zunaj, ob cesti, ni bilo najbolj primerno, zato smo se preselili v dvorane, šolske telovadnice, kulturne domove.«
Trdo delo vse leto
Ob koncu veselega decembra se v društvu že pripravljajo na tradicionalni Mojčin pustni karneval, otroški parlament, igre brez meja ter številne dobrodelne projekte, hkrati pa že snujejo načrte za enega svojih najprepoznavnejših programov, poletni Tabor mladih v Dolenjskih Toplicah in Vesele angleške počitnice.
»Vsak teden je takrat pri nas več kot dvesto otrok, starih od štiri do petnajst let. In tako vseh deset tednov. Tam delamo brez prestanka, nimaš časa niti zboleti,« pravi Pavlin, ki se v poletnih mesecih s celotno družino dobesedno preseli v Dolenjske Toplice. »V programe društva je vključena cela moja družina, tudi sin Miklavž, ki je povsod zraven. Če me žena ne bi razumela in delala zraven, bi se moral najbrž še drugič ločiti,« doda.
