Kar mi je znotraj domače, recimo temu alternative najbolj všeč, je predvsem dejstvo, da ne gre za žanrsko zaprto ali izključujočo sceno, ki bi se strogo delila na podlagi subkulturnih ali žanrskih razlik. Imamo se za del klubske scene alternativne glasbe, ki je žanrsko pestra in zvokovno neomejena. Bolj kot glasbena podobnost nas druži igranje in prisotnost na istih odrih, festivalih, v medijih in založbah. Igramo in sodelujemo z bendi, ki igrajo na sintetizatorje, violine, bendže, električne kitare in še marsikaj drugega. Tu ni prostora za strogo ločevanje in uniformiranje na podlagi izbranega zvoka. Takšno stanje tolmačim kot veliko prednost, saj sta raznolikost in neomejenost dobri za nas in za publiko. Zaprte scene same sebi natikajo plašnice in si kratijo širino. Na srečo je naš prostor premalo urban, da bi ga kaj takšnega res prizadelo.
Kako so v tem času poslušalci in mediji sprejeli vašo glasbo, ki nima ravno radiu prijaznega modela, s katerim bi nagovarjali široke in prijetnih tonalitet vajene množice?Na naše veliko presenečenje nas spremlja zelo dober odziv z vseh strani. Je pa res, da smo precej nezahtevni, saj uspeha nikdar nismo merili glede na dejavnike, kot sta medijski odziv in število obiskovalcev na koncertu. Kljub temu določeni mediji redno pokrivajo naše izdaje in nastope in občinstvo je dovolj odprto, da smo pogosto imeli tudi dober obisk koncertov.
Kaj vas je pravzaprav vzpodbudilo, da ste svoj umetniški navdih poiskali znotraj noisa?Nikki Louder ni bend, ki bi strogo pripadal žanru noisa. Hrup je v osnovi neritmična in nemelodična zmes zvokov, mi pa pišemo pesmi, ki so precej ritmične in pogosto tudi melodične. Za pravoverne noiserje smo bistveno premehki. Poanta naše glasbe je, da jo skušamo narediti fizično – in s trdim igranjem je hrup pač stranski produkt, ki pa nikoli ni bil v prvem planu. Umetniški navdih iščemo v prepletu naših energij in karakterjev. V naši glasbi se mi zdi najpomembnejše ravnotežje med brezkompromisnostjo in kontrolo, torej da stvari ostanejo dovolj artikulirane, vendar ostre in polne naboja.
V promocijskem gradivu je zabeleženo, da ste album posneli v enem večeru. Sklepati je torej, da gre za muzike, odigrane v živo, po tako imenovanem konceptu live room. Ali gre za načrten model, s katerim je mogoče začutiti pravo moč oziroma vse koordinate vaše zvočne ekspresije?Trout smo posneli povsem v živo, za snemanje smo si vzeli manj kot dve uri. To je bila zavestna odločitev, saj smo hoteli na plošči obdržati prvinskost in neponovljivo energijo živega nastopa. Iz istega razloga na surove posnetke nismo ničesar nasnemavali ali jih popravljali, tudi v samem miksu smo poskušali biti čim bolj asketski. Pri prejšnjih albumih smo pozneje dobili občutek, da smo s produkcijskimi posegi pristno energijo porušili. Tovrsten koncept ustvarjanja in igranja mi je zelo pri srcu, saj pred formo skladbe postavlja medsebojno simbiozo glasbenikov in obredno repetentstvo linij in ritmike, ki po določenem času začne puščati čarobne rezultate.
Kako ste izbrali dokaj nenavaden in posrečen naslov Trout, torej »postrv«?Postrv je v celotno zgodbo prišla naključno. Pred časom sem namreč sanjal neki odbit motiv postrvi na toplozračnem balonu, ki leti nad morjem. Podoba me je tako prevzela, da sem jo ubesedil in kasneje naslikal sliko s tem motivom. Prav ta slika, ki visi v mojem stanovanju že kakšno leto, se je na koncu znašla na naslovnici albuma.
Koliko je znotraj zvočnih intervencij pomemben besedilni del? Po prebranem na notranji stani ovitka se najde nekaj družbenega angažmaja, zelo neposrednega in negostobesednega.Besedila imamo praviloma kratka, a jedrnata. Vsebinsko sicer nikoli nismo skušali biti politični bend, vendar v svetu takih razlik in nesmislov težko ostaneš ravnodušen. Osebno so mi najbližje besedila, ki so nastala na podlagi osebne travme in lastnih izkušenj. Poslušalcem verjetno tista besedila ne sporočajo kaj dosti, meni pa kot del naše glasbe dajejo veliko in so prav enako učinkovita kot nenadziran krik v nebo.
