Naj bo to priložnost, da se v kratkem sestavku vrnemo v obdobje, ko se je v slovenski glasbi začel obrat, ki je pripeljal do tega, da v novem času ljudstvo spet raje posluša slovensko pop glasbo.
Od Rendez Vous do Simone Weiss
V času, ko je bila Simona Weiss najpriljubljenejša pevka v Sloveniji, je njen partner in eden od soustvarjalcev njene glasbe izjavil: »Simona je novi Avsenik.« Pa je mogoče ta stavek razumeti dobesedno? Verjetno ne, gre pravzaprav za nekaj drugega. Generacija, ki se je konec osemdesetih in v začetku devetdesetih prebila na slovensko pop sceno, se je razvijala v času alternativnega rocka, ki je podpiral slovensko osamosvojitev in demokracijo, na drugi strani pa so imeli še večjo konkurenco, sicer že nekoliko utrujeno narodno-zabavno glasbo. Od Avsenikov, razpetih med nastope v tujini in s skladbami, ki poveličujejo planinsko-lovsko slovenstvo, do novih mojstrov, kot so bili ob Slakih še Ansambel Franca Miheliča, Alpski kvintet in še nekateri. »Simona je novi Avsenik« je torej bolj pomenilo, kaj je treba narediti, da pevka osvoji ljudstvo, da prepriča publiko. Avsenik z drugimi sredstvi.
Goran Šarac je imel v tej konkurenci, še preden je začel sodelovati s Simono Weiss, nekaj večjih uspehov. Govorimo predvsem o skupini Rendez Vous, ki je bila pravzaprav logično nadaljevanje tega, kar so leta prej počeli pri skupini Hazard. Dobro, nekaj je bilo vplivov rocka, a še bolj so iskali korenine v slovenski popevki in v jugoslovanskih vzorcih turboglasbe. Pa morda niti ne toliko pri sami glasbi kot pri promociji. To so bili časi, ko so na isti strani stali Don Juan z Brendijem, časi, ko se je popevka prenehala sramovati harmonike. Če so torej Rendez Vous leta 1984 peli Oh, ne, Cherie, popevko, ki bi bila lahko značilna tudi za Hazarde, F + ali Prizmo, so v nadaljevanju, najprej leta 1985, zapeli Debela dekl'ca, ki je imela veliko oporo v harmoniki. Potem so samo še nadaljevali z Zelena je moja dolina in na koncu še šaljive s Shopping in Graz.
Tu non llores mi querida
Pevska kariera leta 1963 rojene Simone Weiss se je začela globoko v osemdesetih, takoj po tem, ko je na tekmovanju za mis Slovenije osvojila mesto prve spremljevalke. Leta 1985 se je iz Maribora preselila v Ljubljano, kjer je začela sodelovati z Goranom Šarcem. Za začetek njene kariere štejejo leto 1985, potem pa je nastopala po različnih jugoslovanskih festivalih. Pevka z močnim, simpatičnim vokalom je imela na jugoslovanski sceni dobre možnosti, konec koncev je izdala tudi hrvaški album, a razpad domovine je prinesel tudi spremembo koncepta. S svojim možem in partnerjem sta se odločila za spremembo koncepta. Odpovedala sta se festivalom in festivalčkom in jo promovirala kot samostojno pevko. In uspela. Šlo je za čas Simone Weiss in Helene Blagne, po drugi strani pa tudi za rojstvo nove slovenske popevkarske zabave, ki je počasi, a zanesljivo izločala rokerje.
Simona Weiss in njen mož, menedžer in producent Goran Šarac, sta z izkušnjami in znanjem, ki sta jih nabrala s prejšnjimi projekti in z zgledi iz Jugoslavije, diktirala tempo s serijo uspešnic, ki so prodajale plošče in razprodajale dvorane, tudi Halo Tivoli, ki je še pred nekaj leti veljala za neosvojljivo trdnjavo bolj tujih kot domačih rokerjev: Mati, Pet poljubov, Tisoč želja, Vate sem zaljubljena, Ti si ljubezen, Ena želja, Vzela sem si Štajerca so njeni najpomembnejši hiti, čeprav je marsikaj postorila tudi v obdobju, ko je začela prepevati v duetih. Z Wernerjem je zapela Ne pozabiva in Simpatija. Pela je s Terezo Kesovija, z Goranom Karanom (Tu non llores mi querida) in celo z Al Banom, slovensko-italijansko verzijo megauspešnice Ci sarà. Pevka, ki je v karieri prodala za Slovenijo orjaških pol milijona plošč, je leta 2004 končala svojo kariero.
