Pri Blagovici, kjer je začelo sonce premagovati meglo, so radijci sporočili, da je štajerska avtocesta zaprta od Celja do Slovenskih Konjic. Tako bo v soboto in nedeljo, zaradi obnovitvenih del. Pred izvozom Celje je nastala šestkilometrska kolona. Pot proti Mariboru je mogoča po stari cesti od Celja proti Vojniku, vendar na njej nastajajo zastoji. Za osebna vozila, je pomenljivo sporočal radio, je mogoč tudi obvoz po cesti Celje - Proseniško - Ponikva - Loče - Tepanje.
Proseniško? Kje je Proseniško?
Utišal sem radio in med vzpenjanjem proti Trojanam ponavljal Proseniško, Proseniško, Proseniško… Zatopljen v molitvico sem se skoraj zabil v rjasto rdeč ukrajinski kombi, ki je lezel pred mano. AP, je pisalo na njegovi registrski tablici. Hej, hej, Zaporožci!
Pred trojanskim predorom sem v garmina vtipkal, kar sem se naučil – Proseniško. Oddahnil sem si. A ne za dolgo. Na štajerski strani Trojan je radio že sporočal, da je kolona pred Celjem dolga že osem kilometrov, da onstran Celja na stari cesti proti Mariboru nastajajo zastoji in da je promet zgoščen na stari cesti od Žalca proti Celju. 19. decembra ob 7.45 osemkilometrska kolona v smeri proti Rusiji? Nekaj je moralo biti narobe.
Več stvari je bilo narobe. Za Vranskim smo spet padli v meglo. Gostejšo od ljubljanske. Zadnji kilometer pred avtocestnim izvozom Žalec sem prevozil po odstavnem pasu. Kot vsi ostali. Oba vozna vozna pasova sta stala mirno. Zavil sem z avtoceste, nakar smo mimo Arje vasi, skozi Levec do Celja dobesedno drsali s tridesetimi na uro. Ko smo pripeljali do mestne vpadnice, sem si oddahnil, a le za petsto metrov. Po petih minutah čakanja v koloni me je napadel čredni nagon: tako kot vsi drugi sem obrnil na levo čez polno črto in nazaj. Za obvozno tarčo sem si izbral nekega Celjana, ki je pred menoj storil takisto – on je lokalec in že ve, kaj počne. Po nekaj sto metrih sem ga izgubil v megli. Obstal sem na mostu nad Savinjo, na drugi strani pa je kažipot trdil, da sem na pravi poti za Zidani most. Polkrožni obrat in nazaj.
Potem sem opazil nekaj zares nenavadnega. A ste vi vedeli, da v Celju živijo samo Ljubljančani? Nikjer nobenega pešca, nobenega avtomobila s celjsko registracijo, po mestu duhov smo vozili le mi z ljubljanskimi registracijami. In se obračali.
Obupal sem in vključil garmina. Ko me je peljal mimo avtobusne postaje proti Teharjam, sem videl luč na koncu megle, saj se je kompas obračal na sever. A potem se je začel vztrajno nagibati proti vzhodu. Garmin je multinacionalka, sem si rekel, ti tako kot jaz nimajo pojma, kje je Proseniško. V Bukovžlaku sem divje zavrl pred samokolnico drv, ki jo je čez megleno cesto potiskal sključen možakar. Termometer v avtu je kazal –2. Zanimalo me je, kako pridem do Tepanj.
»Naprej,« je pokazal v meglo, »levo in pridete do Mariborske ceste.«
»Ampak, to je ulica na koncu Celja proti Vojniku, tam vse stoji, ker so zaprli avtocesto do Maribora,« sem protestiral.
Debelo me je gledal. Ni poslušal radia in ni vedel, da je Dars iz Celja naredil obmejno mesto. Naprej ni več nič. End of the road. Spremenil sem pristop, preklopil v mariborščino Dravskega polja in ga, ko sva se začutila, zaupno vprašal: »Čujte, kaj se da po kaki drugi cesti prit do Tepanja?« Rekel je, da se ne da.
Navigacija je trdila nasprotno, a moram zaviti na desno in ne levo proti Mariborski cesti, kot mi je svetoval zaupnik. Vdal sem se. Cesta je imela vedno več ovinkov in je postajala vse ožja. Ko sem dosegel Proseniško, sem razumel, zakaj je radio poudarjal, da je cesta primerna za osebna vozila – ne vem, če je bila od tam naprej kdaj širša od treh metrov in neprekinjeno gladka vsaj na desetmetrskih odsekih. Začela se je vzpenjati v gozd. Pod prvim klancem sem naletel na italijansko corso. Prehitel sem jo po bankini na levi. Ko sem bil vštric z njo, se nisem mogel upreti, da se ne bi uzrl v njeno kabino. V njej je bil seniorski par, na vetrobranskem steklu je svetila navigacija. Gospodu je bilo mogoče z obraza brati presenečenje, ker si ni predstavljal, da bo do panonskih zdravilišč vozil čez gorske kolovoze, gospa je preiskovala zemljevid. Corsa je vozila za kombijem. Rdečim, iz Zaporožja. Znebil sem se ga v nekem križišču pod Dolgo goro, ko je tudi Zaporožec podvomil, ali njegova navigacija dela prav. Pred kombijem pa je polzela velika rumena zver na štirih oseh. Po dvajsetih minutah trpinčenja svojih zasledovalcev je zavila k počitku na dvorišče neke nedograjene hiše, njen voznik pa se je z bedastim nasmehom ozrl v kolono za sabo. »Sem mislil, da bo šlo,« je sporočal.
Nekje nad Ločami sem zaradi udarnih jam hvalil lastno preudarnost, ki je pred leti odločila, da kupi avto z dvignjenim podvozjem, nekaj minut kasneje pa še vse tiste angleške kratice, ki vam jih prodajo skupaj z avtom, saj so v spolzkem levem ovinku preprečile, da bi poškodoval obcestno ograjo. Videti ji je bilo, da je bila ograja takih srečanj že vajena. Ravno ko sem v Tepanjah zavijal na avtocesto, se je spet oglasil radio: »Cesta Celje - Proseniško - Ponikva - Loče - Tepanje je zaprta za promet zaradi zdrsa tovornjaka.« Vedel sem, kaj se je zgodilo za mojim hrbtom - rumena zver se je ujela v past.
Med povratkom v Ljubljano sem opazil, da so pred pletovarskim predorom delavci asfaltirali cestišče, avtocestna kolona pred Celjem pa je bila dolga že dvanajst kilometrov in je segala do sredine Savinjske doline. Prometno-informacijski center je vsem, ki so se odpravljali na vzhod države, svetoval genialno rešitev: če potujete s Kranjske v Maribor, pojdite čez Koroško: Velenje - Slovenj Gradec - Dravograd - Maribor. Dars je v soboto od Slovenije odcepil pol njenega teritorija.
Ker je tak čas, predlagam, da nekdo Darsu pod božično drevo nastavi darilo: čitanko za osnovne šole in prometni koledar za 2015. Ta je za soboto, 19. decembra 2015 napovedoval visoko gostoto prometa v smeri od Italije proti Madžarski. V Italiji pa se v sredo, 23. decembra začenjajo počitnice...
