Danes ljubljanski Orto bar praznuje mednarodno polnoletnost, kar pomeni, da ljubitelje rokerske oziroma malce drugačne godbe razveseljuje že polnih 21 let. V zgornjih prostorih, v Orto klubu, bodo nastopili Prismojeni profesorji bluesa, v domicilnem prostoru, torej v baru, bodo didžeji sukali malce trše zvoke, v prostoru poleg kadilnice pa bodo prišli na svoj račun ljubitelji rockabilly glasbe.
Znani so igrali, še bolj znani samo pili
»Začeli smo na 80 kvadratnih metrih z barom, ki smo si ga zamislili v ameriškem slogu, se pravi z glasbenimi nastopi v živo. Bendi so igrali v glavnem brezplačno, vsak dan pa smo imeli odprto do 4. ure zjutraj. Podobnih klubov v Ljubljani takrat še ni bilo,« se začetkov spominja Marko Prihoda, ki je skupaj z Andrejem Ciuho decembra 1994 postavil na noge zdaj že legendarni klub na ljubljanskem Vodmatu. Ker je koncertno povpraševanje hitro preseglo začetne zmogljivosti, so čez pet let v zgornjih prostorih – v prav tako značilni rdeči barvi – uredili še Orto klub s pravim, visokim odrom.
Začelo se je zlato obdobje Orto bara, v katerem je do danes brenkalo več kot 3000 izvajalcev z vsega sveta. Čeprav se je tudi v zgornjem klubu lahko gnetlo le dobrih 150 kot sardin stisnjenih duš, so zaradi renomeja v njem nastopali bendi, ki so sicer vajeni bistveno večjih in bolje plačanih prizorišč. »Kultni pankrokerji Anti-Nowhere League so nastopili celo v spodnjem baru. Po koncertu v Dakoti (neslavno propadla diskoteka, ki je v devetdesetih delovala v BTC, op. p.) so pri nas odigrali koncert po koncertu za največje oboževalce. Zgoraj pa so med drugim igrali Clawfinger, Therapy, At the Drive-In, Dirty Three, John Garcia iz Unida, Nick Oliveri iz Queens of the Stone Age, Joey Cape iz Lagwagna in še mnogi drugi,« našteva sogovornik. Še slavnejši rokerji pa so v Ortu pili: med drugim člani zasedbe Black Crowes, basist Mike Dirnt iz Green Daya in Mike Patton iz Faith No More, kar dokazujejo tudi podpisi na steni pri spodnjem točilnem pultu. »Največji šov je uprizoril Till Lindemann, frontman zasedbe Rammstein, ki je po koncertu v Hali Tivoli pri nas preživel kar dolgo noč. Še v taksi smo ga pospremili,« se namuzne Prihoda.
Protikadilska hajka zdesetkala obiskovalce
Po prelomu tisočletja se je rokersko zbirališče na Grablovičevi 1 spet širilo, tokrat v kletne prostore. »Te prostore smo najeli, ker se je ogromno obiskovalcev vsak večer gnetlo pod stopnicami blizu toaletnih prostorov, kjer je bil postavljen namizni nogomet. To je bilo takrat tako popularno, da so navdušenci včasih zavzeli vse stopnišče in drugi niso mogli do stranišča.«
A veselje ni trajalo dolgo, kajti ko je stopil v veljavo protikadilski zakon, pretežno kadilski rokerski živelj brez cigaret ni videl smisla v vihtenju palic za biljard in vrtenju ročic za namizni nogomet. Tudi navade obiskovalcev koncertov so se spremenile. »Pod oder so prihajali in odhajali v valovih. Bendom se je zdelo čudno, zato je včasih kateri od pevcev vprašal, ali bi naredili odmor in šli vsi skupaj na cigareto,« negativne učinke prepovedi kajenja v zaprtih javnih prostorih pojasni Prihoda.
Novim razmeram so se v Ortu prilagodili s kadilnico in dolgim točilnim pultom pred njo. A medtem ko je na nekaterih prizoriščih s podobno glasbeno ponudbo še naprej nemoteno vel dim kot iz parnih lokomotiv, so nadzorniki izvajanja protikadilskih ukrepov vzeli Orto bar kot poligon za izživljanje. V Ortu so bili zato primorani pred kadilnico postaviti varnostnika, ki je delal za državo. »Vem, da smo s tem odganjali goste. Marsikdo tega ni razumel, ampak nismo mogli drugače. Kršenje zakona je bil za nas vendarle prevelik zalogaj,« pove Prihoda.
Cenijo jih povsod, le doma ne
Karte je dodobra premešala tudi sama digitalna doba, v kateri so družbena omrežja v precejšnji meri prevzela funkcijo nočnih lokalov. A v Ortu niso vrgli puške v koruzo. V okviru letošnjega Orto festa, na katerem se vsak april zvrsti približno 25 različnih skupin, so za nameček odprli še nov prostor in ga poimenovali Orto hala. Namenjen je večjim bendom in sprejme 320 obiskovalcev. A Marko Prihoda ne beži od resničnosti: kot gospodarski družbi jim ni lahko vzdrževati podobnega nekomercialnega programa, kot ga imajo klubi, ki so registrirani kot društva in so na seskih občine ali države. »Začeli smo kot pankrokersko gnezdo, jahali smo tudi grandževski val. Izhajali smo iz sebe, iz svojih strasti. Na tak način smo vzgojili veliko generacij. Zdaj se je marsikaj spremenilo: pri zdajšnjih srednješolcih osnova ni več kitara. Žal ne moremo več samo vzgajati glasbenega okusa mladine, ampak se moramo – če hočemo preživeti – do neke mere novim generacijam tudi prilagajati. Na srečo prostorskih težav nimamo, tako da imajo ortodoksni obiskovalci še vedno zagotovljen svoj prostor pod soncem,« pove sogovornik.
A marsikaj bi lahko bilo drugače, če bi tudi mestna oblast prepoznala, kar jim priznavajo mnogi: da je Orto bar v 21 letih pustil neizbrisen pečat na ljubljanski rokerski sceni in da ima kulten status ne samo v Ljubljani, temveč tudi v srednjeevropskem in jugoslovanskem prostoru. In čeprav je jasno, da imajo v Rotovžu raje Danielo in Petra Graša kot nadležne rokerje, je povsem nepojmljivo, s kakšnim izgovorom jih na vsakokratnem javnem razpisu za sofinanciranje koncertov zavrnejo – da niso dovolj prepoznavni. »V svetu je drugače. Klubom s takim statusom in tolikšno kilometrino gredo vsi na roko in jih podpirajo, tako moralno kot denarno,« je prepričan Prihoda.
