Ne izhajam iz predpostavke, da je frizerstvo nepomembna in obrobna dejavnost (po Douglasu Adamsu je vendarle celotno človeštvo danes potomstvo računovodij, telefonistk in frizerjev, ki so pred dvema milijonoma let ponesreči pristali na našem planetu). Nasprotno! Večkrat se zgodi, resda večinoma prav pri frizerju, da kdo reče, kako je oblikovanje pričesk pravzaprav »umetnost«. Temu sam ne ugovarjam, ne nazadnje je definicij umetnosti cel kup in včasih lahko celo slišimo, da »je cela umetnost, kako mi je XY zadnjič zašvasal radiator. Prav nič se ne pozna!«

Če umetnost razumemo nekoliko ožje, kot dejavnost, ki s pomočjo vizualnih sredstev pomaga človeku razumeti in soočiti se z zahtevami časa, pa se k frizerjem vendarle ne moremo zatekati… ali pač? V obdobju množičnega nadzora, ko nas kamere snemajo skoraj na vsakem koraku in so večkrat povezane tudi z digitalno tehnologijo za prepoznavanje obraza, se je razvil trend »CV Dazzle«, po slovensko »zaslepitev digitalnega vida«. Ime so iznajditelji povzeli po kamuflaži vojnih ladij v prvi svetovni vojni. Takrat so nekatere ladje pobarvali z močno vpadljivimi geometrijskimi vzorci živih barv. Ideja tovrstne kamuflaže ni bila, da ladje sovražnik ne bi opazil, ampak da se težje definira natančno lokacijo. Zelo podobno se dogaja z uporabo pričesk. Algoritem za digitalno prepoznavanje deluje na meritvah razdalje med očmi, ličnicami, prepoznavanju oblik nosnega grebena. Če so lasje pobarvani v žive barve, če prekrivajo večji del obraza ali del prek nosu, če se z ličili skrije ličnice ipd., pa digitalna tehnologija vašega obraza ne prepozna.

Da je način striženja dlak, ne samo na glavi, del identitete, s katero se lahko kaže pripadnost (sub)kulturi, je tudi znano. V šestdesetih letih je bilo področje tam doli (ne, ne mislim Avstralije) prepuščeno svobodnemu oblikovanju matere narave, medtem ko je na drugi strani frizerskega spektra določenih družbenih skupin to območje popolnoma golo, včasih ozaljšano tudi s piercingom. Velja za oba spola.

In seveda ne gre le za najnovejše modne zapovedi in na novo izumljeno »umetniško« oblikovanje telesnih dlak. Eden najstarejših modnih dodatkov, katerega pomen je iz obdobja v obdobje drugačen in še danes živi bogato življenje, je… brada.

Zapuščena brada je v kombinaciji s slabo obleko vedno kazala na revščino in odrinjenost na rob družbe, medtem ko je v različnih obdobjih (od faraonov naprej) negovana brada predstavljala simbol moči in/ali modrosti. Dandanes je zopet v velikem razcvetu »gozdarska brada« in pa seveda, če se obrije brke, brada mudžahidov itd. Zanimivo dejstvo: že natanko 100 let noben ameriški predsednik ni nosil brade. Po drugi strani odprto rasističnega kandidata, čigar priljubljenost v ZDA na žalost kar raste in raste, krasi naglavni okras – bolj ali manj iz las oblikovana oranžna veverica.

A rad bi izpostavil tri bradače, tri »dobre može«, ki nam delajo družbo v iztekajočem se letu. Čez nekaj dni bodo verniki praznovali rojstni dan Jezusa Kristusa. V imenu Božička se bo kupovalo na milijone daril. (Da, tudi v imenu dedka Mraza, a množično nakupovanje smo uvozili iz Amerike, kjer je sodobno podobo rdečega moža s kapo, ki nosi darila, leta 1930 za oglas najbolj prodajane pijače na svetu ustvaril slikar Fred Mizen. Nekateri Slovenci so na tem področju že dosegli spravo in jim darila prinašata oba.)

Tretji bradati moški, ki ga vse večkrat zopet uzremo in h kateremu se vrača marsikatera sodobna politična stranka, je seveda Karl Marx. Zdaj so že ponarodele besede Margaret Thatcher, idola sodobnih konservativcev, ko so jo leta 2002 vprašali, kaj je bil njen največji dosežek: »Tony Blair in nova levica!« Slednja postaja vse bolj le »razredčena verzija« ekonomsko-liberalnih strank, z malo večjim poudarkom na človekovih pravicah. Po desetletjih socialdemokratske »tretje poti« se za spopadanje z izzivi marsikateri politični mislec zopet obrača k Marxu.

Če malo bolje pogledamo, pa omenjeni trije bradači vseeno niso vezani le na december. Različne religije imajo zopet željo po močnem vplivu na druge religije v drugih državah ali vsiljevanju pravil tudi med neverniki v lastnih. Božiček lahko stoji kot simbol vere v potrošnjo, Marx pa spet načenja neomajno »vero« v prosti trg.

Kljub vztrajnemu metanju nekaterih pojavov na smetišče zgodovine (mimogrede, »smetišče zgodovine« je že tako oguljena fraza, da me večkrat zamika odpreti predal pod umivalnikom, prijeti vrečo s smetmi in reči: »Tole nesem na smetišče… zgodovine!«) je več kot očitno, da se zgodovina še zdaleč ni končala, ampak se spet veselo ponavlja. Upajmo le, da ne kot tragedija, ampak vsaj kot farsa.

No, toliko o frizerstvu pred prazniki.