In kaj bo ostalo? Nacionalka, ki ima popolnoma nekarizmatičnega direktorja in šefinjo, ki ne more iz ujetništva uravnotežene prijaznosti. Do vseh. Tudi do največjih idiotov in lažnivcev. Vse pod dežnikom nacionalnega interesa in maksime, da ima vsak pravico povedati svoje mnenje. Dajmo že enkrat povedati vsem, ki krojijo televizijske vsebine: ne, nimajo vsi pravice. Nihče nima pravice žaliti drugih, nihče nima pravice cinično zasmehovati drugače mislečih, nihče nima pravice prikrojevati dejstev, nihče nima pravice hujskati ljudi in nihče nima pravice stresati svojih predsodkov. Basta. Ti naj ostanejo za šanki, pred stojnicami agitpropovcev in se derejo pred sodišči, državnimi ustanovami in parlamentom. Ali pa doma in zraven še koga za sprostitev malo nabijejo.

Dobili smo resno komercialko, ki je letos praznovala svojo dvajsetletnico. V naše domove je prinesla ameriški žurnalizem, svetovno TV-podobo in nove formate. Zajahala je na valu resničnostnih šovov in na koncu doživela svoj veliki val. Val, ki jih je pogoltnil. Spravil pod vodo in zdaj iščejo svež zrak. Ter v imenu gledalcev ukinjajo kredibilne informativne oddaje, tabloidno površno senzacionalistično obtoževanje pa zamenjuje resno novinarstvo.

Dobili smo tekmece v segmentu komercialk, ki so ostali na pol poti. Mislili, da odkrivajo toplo vodo, pri tem pa pozabili, da se samo s ponovitvijo formatov komercialnega liderja ne more resno tekmovati. Planet TV bo morda imel srečo, da rehabilitira svoj katastrofalni vstop v medijski televizijski boj. Več napak ko bo naredil Pop Tv, večje so njihove šanse.

Dobili smo Festival domoljubne pesmi. Zasebni projekt, ki se je v štirih letih prebil iz kočevskih gozdov v glavno mesto. Na veliki oder Cankarjevega doma. Mali blitzkrieg vodij, ki so polni tolerance, polni spoštovanja zgodovine, polni vizij, popolnoma nesebični in predani narodu. Predajajo se mu skozi trgovino z orožjem, brezplačnike, prirejene dokumente, izjemne kadrovske poteze na nacionalki, še bolj genialne poteze na osrednjem slovenskem časniku, nakupe nekih finskih terencev, brezmadežno spočetje slabe banke in nespoštovanje osrednjih inštitucij države. Za njih so sodišča vedno krivosodstvo, ko gre za njih, za njih je policija vedno Udba, ko potrka na njihova vrata. Izjava tedna so zagotovo besede šefa opozicije: strežnika ne damo! Ja, oni branijo domovino. Oni so pravi domoljubi. Če bo treba, se bodo ulegli na strežnike in potem si naj policija postreže sama.

In kaj je največji paradoks, če ne kar absurd? Da bomo prireditev domoljubnih pesmi gledali na nacionalki čez teden dni, na dan samostojnosti in enotnosti. V elitnem terminu. Bolščali v domoljubje kot novo biblijo. Enotno, brez Zgage. Bo pa zato po novem letu psevdonim dobil pravo ime. Leon Magdalenc vas vabi, da še naprej kričimo proti televizijski realnosti, ki meji na blaznost…