Začelo se je skorajda nedolžno, vsaj z vidika bruseljskih in nacionalnih elit. Ko je na grških januarskih volitvah Siriza predramila evropsko levico in se jasno zoperstavila neoliberalističnim zahtevam pokoritve upnikov, so evropske države v en glas na oltarju reševanja evra brez zadržkov žrtvovale ves narod. Grškega premierja Aleksisa Ciprasa so na politično-finančni natezalnici v palači Justus Lipsius preobrazile v zvestega izvajalca nečloveških varčevalnih ukrepov tretjega programa finančne pomoči. Za ceno preživetja zveličanega evra sta prave mučeniške smrti umrli evropska solidarnost in humanost.
Kljub temu v bruseljskem purgatoriju ni bilo gneče. Kapital in politika sta slavila veliko zmago. Močno načeti gospodarski projekt Evropske unije je bil kljub pojavljajočim se ekonomskim nacionalizmom članic snet s krizne infuzije, toda etablirana politika ni našla zdravila za krepeče se nezadovoljstvo civilne družbe, ki se je zrcalilo v nasprotovanju korporativistično navdihnjenim prostotrgovinskim sporazumom in zgražanju nad davčnimi nečednostmi Luksemburga. Evrokritiki, evroskeptiki, skrajna desnica in levica, vmes pa še civilna družba so se prekrivali v kritikah delovanja Evropske unije, s čimer so voditelje postavljali pred nerešljivo uganko, kako ustaviti dezintegracijske procese, ki so jih sami sprožili.
Kot da to še ni bi bilo dovolj, je vse močnejši begunski tok čez balkansko migracijsko pot EU vnovič ujel nepripravljeno. Celina, ki je bila po drugi svetovni vojni prerojena tudi s pomočjo beguncev, se je zapletla v svetovnonazorske delitve glede primernega odziva na begunsko krizo. Že razrahljane vezi solidarnosti so kljub retorični glasnosti hitro pokleknile pred še enim preživetvenim refleksom Unije, imenovanim schengen. Tako kot je evro za večino državljanov EU postal valuta ugodja, je prosti pretok ljudi obveljal kot druga najbolj prepoznavna pridobitev integracije. Begunci so bili podobno kot Grčija razumljeni kot grožnja krhki pokrizni stabilnosti, zaradi česar se je integracija zapiranja celine lotila s klasičnimi varnostnimi prijemi.
Če so še etablirane stranke leve in desne provenience pred meseci bentile nad nehumanim zapiranjem madžarskih meja, predsednik evropske komisije pa je tamkajšnjega premierja Orbana opisoval kot diktatorja, je zdaj evropsko dvolično retoriko humanosti nadomestila logika judovskega geta. Tako kot so pred sedemdesetimi leti nacisti Judom v getih ponujali lažno varnost, podobno uteho zdaj vse pogosteje zagovarja tudi evropska politika. Varovanje schengna z mejnimi stražami in »tehničnimi ovirami«, sklepanje janičarskega dogovora s Turčijo o zadrževanju beguncev na svojih tleh in zaostrovanje azilantskih zakonodaj je Evropo še drugič v tem letu pripeljalo do počasnega umiranja na obroke.
Somrak človekovih pravic, humanosti in solidarnosti, ki se dogaja na evropskih mejah od Egejskega do Severnega morja, je posledica izgubljenih vizij evropskih voditeljev – tako nacionalnih kot bruseljskih evrokratov –, kaj naj bi EU v 21. stoletju sploh bila. Precej lažje kot iskati izgubljeno dušo celine je govoriti o mini schengnih, Evropah dveh hitrosti in tehničnih ogradah. Bo v letu 2016 bolje? Juncker na to odgovarja kratko – ne delajte si iluzij.
