Primerov je cel kup, pri čemer še iz domačega naslonjača ni treba, saj je dovolj le pogled na katero od priljubljenih socialnih omrežij. A vseeno se človeka še bolj dotakne, ko je čemu takemu priča v živo. Kot sem bil sam pred dnevi po naključju pri pogovoru dveh gospodov v lokalni beznici v Šiški. Pogovor, ki se je vrtel ob (vsaj) dveh kozarcih špricerja in enega »ta kratkega« na osebo, je imel tri faze. Sprva je bil poln nestrpnosti in težkih besed do migrantov, ki da nas ogrožajo »zaradi svoje nemoralne vere«. Vmes ga je presekala bolj »vesela« tema, pri kateri se je eden pohvalil, da si je v avto vgradil detektor radarjev, in navrgel, da si zdaj upa tudi po navadnih cestah (kakršne koli naj bi te že bile) voziti hitreje od »sto na uro«. Zadnje razmišljanje, preden sta se usedla vsak v svoj avto (da, potem ko sta spila vsaj po dva špricerja in enega »ta kratkega«), pa se je nanašalo na prejšnjo temo in se končalo s sklepno mislijo tistega, ki detektorja radarjev (še) nima: da so kazni za hitro vožnjo nemoralne, zato si bo napravico priskrbel tudi sam.

Ko se pri nas torej z nečim ne strinjamo, najprej razmišljamo o tem, kako omejitve legalno prekršiti. In detektor radarjev omogoča prav to. Legalno goljufanje. Vsaka druga razlaga v stilu, da lahko pripomore k večji varnosti, češ da zaradi njega zmanjšamo hitrost, je zgolj pesek v oči, saj je pri 99 odstotkih uporabnikov jasno, s kakšnim namenom so ga kupili. S takšnim, kot sta ga opisala omenjena možakarja. Ki ju tako zelo ogrožajo nemoralni migranti in nemoralne kazni, da jima krivico lahko popravi le »moralni« detektor. A rešitev v konkretnem primeru je enostavna: prepoved njihove uporabe. Kot so na primer prepovedani v Bolgariji, Grčiji, Poljski, na Hrvaškem in da, tudi v Avstriji, Belgiji, Nemčiji, Švici, na Nizozemskem ali Švedskem. In še marsikje. Vemo, tudi to je verjetno moraliziranje, a v primeru prometne varnosti ga pač očitno ni nikoli dovolj.