Avtomobili danes nastajajo kot plod sodelovanja številnih strokovnjakov, ki so vsak posebej osredotočeni le na en majhen sklop. A le malo je danes takšnih, ki se lahko pohvalijo, da dejansko nosijo podpis enega samega človeka. K sreči je bilo nekoč, v časih avtomobilske romantike, še vse nekoliko drugače in po svoje bolj enostavno. In v takih primerih so avtomobili nosili podpis svojega snovalca, le-tem pa so pomagali do nesmrtnosti. Ko ste združili človeka in stroj, ste dobili lahko tudi – uresničene sanje.

Sanje so nekaj, o čemer je bil Alec Issigonis trdno prepričan, da jih bo uresničil, na tak ali drugačen način. Issigonis je bil rojen leta 1906 v takratni Smirni (danes Izmir v Turčiji) grško-nemškim staršem, njegov oče je bil sicer grškega porekla, a britanski državljan, zaradi česar danes Britanci Issigonisa seveda jemljejo povsem za svojega. Kako ga tudi ne bi, če velja za očeta avtomobila, ki je bil uresničitev Alecovih sanj, s tem pa tudi sanj številnih, ki so si želeli malce drugačen, cenovno dostopen in zabaven avtomobil. Nastal je mini.

Hitro je preplavil ves svet

Mini je bil neke vrste otrok nuje. Zaradi krize v Suezu leta 1956 so inženirja Issigonisa delodajalci na ukaz preselili iz enega podjetja v drugega in mu naložili nalogo, naj svoj prototip z imenom CX/9003 razvije do serijske proizvodnje. Tako je serijska različica minija ugledala luč sveta avgusta 1959, takrat še z imenom morris mini minor in kot austin seven. A potencialni kupci, ki so bili od prvega trenutka navdušeni nad malo škatlasto zasnovo, prečno nameščenim motorjem, majhnimi 10-palčnimi kolesi in neverjetno učinkovito izrabo prostora, so ga takoj prekrstili le v – minija. In tistega prvega, izvirnega, opremljenega z registrsko tablico 621 AOK, lahko danes vidite v Heritage Motor Centre v Warwickshiru v Veliki Britaniji.

Mali živahni avtomobil je hitro preplavil cel svet, njegov duh pa odmeva po sodobnih cestah sveta še danes. Veliko se jih je nekoč vozilo tudi po naših cestah, saj so jih tri leta izdelovali oziroma sestavljali tudi v Novem mestu, a kot je bilo takrat v navadi, kakovost materialov ni bila na prvem mestu. »Ena od znank si je takrat kupila povsem novega minija. Vozila ga je dober teden, ko je morala zaradi službe za eno leto v tujino. Avtomobil je pustila pri starših v garaži, dejansko se ga celo leto nihče ni niti dotaknil. Po enem letu, ko se je vrnila, je seveda želela minija ponovno usposobiti, a je ob prvem srečanju s prstom preluknjala pločevino na vratih. Avtomobil je v enem letu zarjavel od znotraj navzven. Povsem nov avtomobil je bil tako žal neuporaben,« ve danes povedati znanec, ki je v tistih časih zvesto spremljal promet na slovenskih cestah.

Od leta 1959 do konca proizvodnje prve serije so izdelali skoraj 5,4 milijona »originalnih« minijev, s čimer je ta postal najbolje prodajani britanski avtomobil v zgodovini. Sprva so ga izdelovali v Angliji, nato so proizvodnjo preselili še v Avstralijo, Španijo (pod znamko Authi), Belgijo, Čile, Italijo (tam je za proizvodnjo skrbela znamka Innocenti), na Malto, Portugalsko, Južno Afriko, Urugvaj, Venezuelo in takratno Jugoslavijo. V Novem mestu so med letoma 1970 in 1972 izdelali skupaj 5354 minijev, ki so bili opremljeni z enolitrskim motorjem, ki je zmogel 34 konjev. Mini prve generacije so sicer ponujali v štirih različicah – v klasični obliki, kot karavana, dostavnika, pickupa in kot buggy različico mini moke.

Moraš ga voziti, da bi ga razumel

Mini je svojo živahnost dokazoval tudi v dirkalnem športu, posebej v relijih, za njegovim volanom pa so sedele legende tega športa, kot na primer Paddy Hopkirk, Rauno Aaltonen, Timo Mäkinen, ali voznica Pat Moss, ki je bila sestra nekdanjega dirkača formule 1 Stirlinga Mossa in žena švedskega relivoznika Erika Carlssona. A kot rečeno, je imel in ima mini veliko oboževalcev tudi pri nas. »Najbolj pri tem vozilu privlačijo vozne lastnosti, ki so podobne gokartu. Nato vsa zgodovina in kultni status, ki je povezan z znamko Mini prinaša veliko druženj, izletov, nepozabnih doživetij. Mini je tudi neke vrste virus, ki zagrabi in ne spusti kar tako. Ta avtomobil moraš preskusiti, da to lahko razumeš, saj vožnja posreduje ogromno pozitivne energije, veselja in sreče. A mnogim ostaja velika uganka, kako je to mogoče,« nam je na primer povedal Anže Andoljšek iz slovenskega Mini kluba NMD.

Alec Issigonis, ki si je za svoje delo z minijem prislužil naziv sir, je umrl leta 1988, njegov mini pa je živel dalje, vse do leta 2000. V vseh letih so ga izdelovali pod tremi različnimi tovarniškimi znamkami, kot BMC, British Leyland in nazadnje Rover. Leta 1999 so minija izbrali za drugi najpomembnejši avtomobil 20. stoletja, prvo mesto je zasedel ford T, za njim sta se uvrstila še citroën DS in volkswagen hrošč. Po letu 2000, ko je mini prešel v roke BMW, so pri slednjem znamko vseeno obdržali pri življenju, tako da lahko, seveda povsem spremenjene modele, ki v sebi skrivajo veliko osnovne dedne zasnove originala, videvamo in se z njimi vozimo še danes. A kljub temu za originalne minije mnogi štejejo le tiste, ki so nastali do leta 2000.