Zbirki kot celoti najbolj manjka vsaj minimalen vsebinski fokus ali morda nekakšna rdeča nit – kot že v prejšnjih zbirkah so zgodbe motivno-tematsko skrajno raznorodne, a po literarni učinkovitosti vse dokaj enotne. Knjigi izrazito manjka vrh, osrednja, nosilna zgodba, ki bi nekako zapečatila ali vsaj podpisala bralno izkušnjo. Če je pri prvih dveh avtoričinih zbirkah veljalo, da so tudi vsebinsko šibkejše zgodbe obrtniško spretno napisane, je pri Glasovih obrtniška dobra mera nekoliko zatajila ali pa je zgolj forma nekoliko padla. Avtorica še vedno napiše slogovno občudovanja vreden stavek, poved ali odstavek, a tokrat so zgodbe manj učinkovite kompozicijsko, saj so nekatere po nepotrebnem dolge, razplastene in polne zastranitev (Sicilija), druge, morda obetavne, pa kratke oziroma ne povsem razvite (Izmera sveta). Liki včasih v kratkih zgodbah skoraj bolj zaživijo kot liki v dolgih zgodbah, ki imajo za to mnogo več prostora in bralnega časa. Zbirka ima vsekakor prepoznaven avtorski pečat, saj zgodbe kot že v preteklosti postajajo vaja v slogu, ko popise dogajanja nenadoma zalije bogat metaforičen jezik, ki s skoraj pesniško metodo postavlja teze (ki bi lahko kdaj pa kdaj tudi manjkale, če bi jih zgodbam uspelo artikulirati brez besed – torej med besedami in vrsticami): »Nekje v neskončnosti zaslišita klik, vesoljska ura za kuhanje jajc se je ustavila, zgodba je končana, Usoda pa se leno odpravlja razporejat po nekih drugih delcih časa...«
Mirana Likar je bolj avtorica sloga kot vsebin. Posledica tega je, da zgodbe že zaradi pisateljske veščine nikoli niso slabe, a hkrati med njimi manjka takih, kjer bi se njeno zanimanje za neko zadevo zares zgoščalo v pripovednem presežku. Takšnih izstopajočih zgodb je bil poln pisateljičin prvenec Sobotne zgodbe. Teme, ki jih obdela, so sicer same po sebi zahtevne in kompleksne, a problemski poudarki so nekako v horizontu znanega, pričakovanega. V kakšnih srečamo iz dnevno-aktualnega diskurza dobro znane, po malem šablonske zgodbe, ne pa literarno svežih izkušenj. Denimo Jutro zadnjega dne, v kateri junakinja odhaja na nekakšno sodobno dnino v Trst, kjer za pičel mesečni dodatek k pokojnini skrbi za starejše onemogle, je kot nekakšen odmev časopisnih poročil o življenju pod pragom revščine. Zgodba je s svojim transparentnim podajanjem kritike kot napisana za kak natečaj družbeno angažirane proze – na katerem bi najbrž tudi zmagala.
Zgodbe, med katerimi ni zares vrhunske in ne zares slabe, imajo več težav kot s sabo v resnici druga z drugo. Povezane v knjigo skorajda izgubijo, namesto pridobijo. Kljub tematski raznorodnosti so si liki na neki način podobni. Tudi kadar so posebneži, jim pogosto primanjkuje barv in živosti. Nekaj podobnega velja tudi za atmosfero, ki se v posameznih zgodbah vleče iz predhodnic in prenaša naprej. Kriv pa je nihče drug kot malce zaspan pripovedovalec. Zbirka bi se te svoje monolitnosti otresla in dobila ustrezen ritem, če bi avtorica za vsako zgodbo na novo umerila pripovedni ton in način.