O možnosti oziroma potrebnosti rekonstrukcije vlade politiki radi govorijo, a je bila zamenjava več ministrov hkrati iz različnih koalicijskih strank izpeljana le enkrat: Janez Janša je v času svoje prve vlade istočasno »odstopil« prometnega ministra Janeza Božiča (SLS), ministra za visoko šolstvo Jureta Zupana (NSi) in zdravstvenega ministra Andreja Bručana (SDS). Janez Drnovšek je sicer v svojih štirih vladah zamenjal kar nekaj ministrov, a vsakega posebej, v večjem številu pa le ob odhodu katere od strank iz koalicije. Minister za visoko šolstvo v Pahorjevi vladi Gregor Golobič je takratnemu premierju predlagal, naj vsi predsedniki koalicijskih strank (poleg njega in Pahorja še Katarina Kresal) zapustijo vlado in s tem povečajo možnosti za uspeh pokojninskega referenduma. A se premier s tem ni strinjal.

Temeljitejša rekonstrukcija sedanje vlade bi imela za Cerarja nedvomno več pozitivnih posledic. Odslovil bi nekaj ministrov, ki funkciji niso kos in s svojim (ne)delom resno ogrožajo nujne projekte. Z njihovo zamenjavo bi vsaj nekoliko dvignil zaupanje javnosti v vlado – podpora Cerarjevi ministrski ekipi namreč zadnje mesece krepko pada. Z rekonstrukcijo vlade bi si vsaj nekoliko omilil predznak neodločnega premierja brez nujno potrebne avtoritete in moči – nenazadnje so si stavkajoči policisti v uniformah pred vladno palačo celo privoščili vzklike: »Cmerar, Cmerar...« Prav tako bi iz jader opozicije odvzel nekaj vetra. Povsem jasno je namreč, da se bo rušilni naboj SDS po torkovih kriminalističnih preiskavah pri njihovem poslancu Andreju Širclju še okrepil. Še zlasti, ker so prvaka SDS Janeza Janšo te preiskave mnogo bolj vznemirile, kot bi glede na njegovo javno izraženo prepričanje o nedolžnosti nekdanjega neizvršnega direktorja slabe banke pričakovali.

Drugo vprašanje pa je, ali je Cerar temeljitejšo rekonstrukcijo vlade, ki bi pomenila slovo vsaj treh ali štirih ministrov, sposoben izpeljati. Če bi se odločil samo za zamenjavo članov vlade iz vrst SMC – najpogosteje omenjani kandidatki za odhod sta zdravstvena ministrica Milojka Kolar Celarc in notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar, ne gre pa spregledati tudi neučinkovitosti in nerodnosti ministra za infrastrukturo Petra Gašperšiča – bi s tem vznejevoljil svojo stranko, ki je že doslej doživela največji ministrski osip. Pri tem ni nepomembno, da je SMC sila pisana druščina, ki je še vedno idejno in programsko neprofilirana ter temu primerno manj trdna. Pa tudi, da njeno trdnost dodatno majejo javnomnenjske raziskave, po katerih priljubljenost SMC v zadnjih mesecih občutno pada. Razpad poslanske skupine največje vladne stranke bi bil za koalicijo nedvomno usoden.

Če bi torej Cerar hotel izpeljati obsežnejšo rekonstrukcijo vlade, bi moral iz nje oditi tudi kdo od ministrov DeSUS oziroma SD. V stranki upokojencev odhoda nestrokovne in konfliktne ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar, zaradi katere je svoj odstop napovedala večina članov nacionalnega sveta za kulturo, sicer pretirano ne bi obžalovali, če ne bi ta prinesel njene vrnitve v državni zbor. Užaljena bivša ministrica namreč v poslanski skupini DeSUS vsekakor ne bi delovala povezovalno.

Čeprav se nekateri strinjajo, da ima Andreja Katič pri razumevanju obrambnega sistema kar nekaj težav oziroma da preveč pogosto prisluhne prišepetovalcem iz vojaških vrst, v SD o zamenjavi koga od njihovih ministrov ne želijo niti slišati. »Ceno sodelovanja v koaliciji smo z odhodom obrambnega ministra Janka Vebra že krepko preplačali,« so prepričani Socialni demokrati.

Naslednja težava, ki bi ob odločitvi za rekonstrukcijo vlade doletela premierja in koalicijske stranke, bi bila iskanje naslednikov razrešenih ministrov. Afere, ki so na začetku mandata odnesle kar nekaj članov vlade, pa tudi podoba sedanje ministrske ekipe potrjujejo, da je imel Cerar pri sestavljanju vlade nemalo težav. In to v času, ko je bilo zaupanje javnosti v njegovo delo in sposobnost vladanja bistveno večje, kot je danes. Skoraj nemogoče si je predstavljati strokovnjaka, ki bi bil po vseh ekscesih in kadrovskih zagatah v zdravstvu ter ob vsej neoperativnosti zdravstvenega resorja pripravljen na ministrskem stolu naslediti Milojko Kolar Celarc.

Še najverjetneje je torej, da bo vlada v sedanji sestavi životarila naprej, se soočala s številnimi frontami, ki jih ni sposobna zapreti, svojo »učinkovitost« pa bo utemeljevala s kilometri bodeče žice na slovensko-hrvaški meji. Kljub temu pa njenega skorajšnjega padca ne gre pričakovati. Ohranjata jo predvsem odsotnost alternative in bojazen, da bi se zaradi krepitve strahu pred begunci in občutka varnostne ogroženosti, za kar je v veliki meri kriva prav sama, na oblast povzpela skrajna desnica. Janševa SDS je namreč prejšnji teden že začela postopek evidentiranja kandidatov za morebitne predčasne volitve...