Za obrambo slovenščine v ljudski šoli
Kdo se ne spominja, kakšno ogorčenje je nastalo vedno v slovenski javnosti, kadar je skušala avstrijska vlada kaj slovenskega okrniti v naših šolah? Vse slovensko časopisje brez razlike strank se je ob takih trenutkih navadno znašlo v skupni obrambi. Le tako je bilo mogoče, da smo se Slovenci obdržali skozi stoletja na površju, naš slovenski jezik izpopolnili in nismo utonili v tujem morju. Koliko smo imeli v tistih časih preganjanja učiteljev, ki so šli pri naši učeči se mladini daleč preko učnega načrta in so na ta način poglabljali slovensko zavest v srca naših malih!
Kaj čudo, da smo se ob razpadu Avstrije globoko oddahnili, misleč, da je preganjanja našega slovenskega jezika za vedno konec in da je vendar enkrat napočil čas, ko nam bo mogoče v svojih šolah temeljito gojiti slovenski materni jezik. Toda vsi znaki kažejo, da smo se, vsaj za enkrat, temeljito zmotili. Slovenski jezik se v naših ljudskih šolah ne goji več tako skrbno in temeljito, kakor nekdaj, ko smo imeli zato veliko manj prilike. Srce mora boleti vsakega zavednega Slovenca ko vidi, kako se slovenščina danes omalovažuje in že takorekoč sistematično izriva iz naših ljudskih šol. Zato se pa naši otroci mučijo s srbohrvaščino in cirilico in to na škodo slovenščine. Nič bi ne imeli proti učenju srbohrvaščine in cirilice, ko bi se poučevala šele v četrtem ljudskošolskem razredu. To bi popolnoma zadostovalo, kajti otrokom, za katere se ve, da ne bodo prestopili v srednje šole, zadostuje popolnoma, da razumejo srbohrvaščino in da pišejo cirilico za silo. Kdor je tako naiven, da misli, da se bodo kmetski otroci, ko odrastejo, posluževali srbohrvaščine ali v cirilici pisali, se pač temeljito moti. Za one, ki bi prestopili v srednje šole, je pa še časa dovolj, da se jo priuče.(…)
So li naši slovenski jezikoslovci, pisatelji in pesniki zato pilili naš jezik in ga spravili na današnjo višino, da bi ga sedaj izvestni »jugosloveni« mrcvarili ali pa ga še celo pregnali iz naših šol? Ne! Do tega ne sme priti! Slovenščina mora v naših ljudskih šolah zopet dobiti ono veljavo, katera ji kot materinščini gre. Kdor pa slovenščino sovraži, naj pa gre na jug, kjer učiteljev in učiteljic itak primanjkuje. Na ta način bo vsem ustreženo, ker bo vsak lahko gojil to, kar ljubi.(...)
Slovenec, 19. decembra 1923
Nemškutarstvo v Savinjski dolini
Že dalje časa zasledujemo intimne poslovne odnošaje med znano celjsko tvrdko M. Oswatitsch in državnim premogovnikom v Velenju. Pred preobratom je bil velenjski premogovnik kot k. k. avstrijsko podjetje v državni režiji torišče savinjskih nemškutarjev in privandranih Nemcev in steber znanemu ponemčevanju v Savinjski dolini. Še sedaj se lahko opaža v Velenju, da ona od predvojne velenjske uprave prebivalcem vcepljena mentaliteta še vedno deluje, po kateri se je svojčas z nemško govorico dokumentirala pripadnost k »Herrenvolku«. Kakor nam znano, je stala tvrdka M. Oswatitsch že pred in med vojno skozi ca 12 let v poslovni zvezi in je uživala pri tedanjem avstrijskem državnem premogovniku prednost kot »pristno« nemška tvrdka, kar znači že njeno ime samo. Bivša avstrijska uprava se je pač zavedala pravilnosti izreka, da je poturica strašnejša od turčina in je tedaj rada podpirala razne take »---titsche«. Mislimo, da se ne motimo, ako sklepamo iz trdovratnosti, s katero vzdržuje g. Oswatitsch nemško transkripcijo svojega imena, na njegovo nacijonalno zagrizenost, od katere so odnehale že skoraj vse mariborske tvrdke, ki so popreje delale sramoto slovenskemu značaju našega Maribora, dočim se tvrdka Oswatitsch menda še vedno smatra stebrom nemštva v Celju.(…)
Nova doba, 24. novembra 1923
Protestna manifestacija proti nemški tiskarni v Mariboru
Mariborski Nemci zahtevajo v Mariboru svojo tiskarno, da bi z njo okrepili nemški in nemškutarski živelj v Mariboru in ob meji. Tozadevno zahtevo je stavil dr. Orosel na nemškega poslanca Schauerja, da ta izposluje v Belgradu koncesijo za vsako ceno. (...) V tiskarni bi izdajali nacijonalen nemški dnevnik in najbrž tudi nemškutarski slovenski list, kakor je bil nekdaj »Štajerc«.
Ko se je v Mariboru izvedelo za barantanje med Nemci in vlado radi tiskarske koncesije, so vse slovenske stranke brez izjeme vložile po svojih poslancih oster protest v Belgradu proti nameravani tiskarski koncesiji. V ponedeljek zvečer pa se je raznesla po Mariboru skoraj neverjetna vest, da je koncesija že podeljena in koruptna kupčija med vlado in Nemci napravljena. Ta vest jo silno razburila vse narodne kroge brez razlike strank. Vse slovenske politične stranke, pa tudi kulturne nepolitične organizacije so se hipoma zbrale po svojih zastopnikih k izrednemu zborovanju ob sedmih zvečer v Narodnem domu, da se posvetujejo o potrebnih korakih, ki bi jih bilo storiti še proti nemški tiskarni. (…) Nemška tiskarna v Mariboru bi bila za nas Slovence naravnost sramota in izzivanje, zato je ne trpimo. To si naj vlada dobro zapomni.
Slovenec, 20. decembra 1923