Javier Cercas: Nevarno je enačenje vere in politike: ena obljubi, druga naredi

K tej mešanici se zatekam, kadar zgodovina ne le ne more vsega pojasniti, ampak kadar ne more postaviti niti pravih vprašanj. Zgodovinsko dejstvo je, denimo, da je bil glavni lik moje knjige, Rafael Sánchez Mazas, eden glavnih ustanoviteljev španskega fašizma leta 1939, aristokrat, ki se je ob republikanski zmagi na volitvah ustrašil za svoje privilegije; bil je tudi pesnik in po vojni minister v Francovi vladi. Da mu je življenje med vojno rešil neznani republikanec, ki ga je našel v neki gozdni jami, mi je povedal njegov sin. Zgodbo sem začel raziskovati, dokumentarno, novinarsko, hotel sem najti tega rešitelja, in v tem smislu je roman na neki način res tudi avtobiografski, saj govori tudi o mojih stiskah med pisanjem. Hkrati mi je bilo jasno, da dogodka ne bo mogoče do konca pojasniti, in ravno to se mi zdi bistvena literarna prvina, ta prostor skrivnosti in iskanja možnih razlag.

Mislim, da smo v večini evropskih držav šli skozi podoben proces: najprej je nastopila pozaba. Moji generaciji se je, denimo, druga svetovna vojna zdela enako oddaljena kot bitka pri Salamini, ki je potekala leta 480 pred našim štetjem; zato sem tudi dal romanu ta naslov. Toda preteklost ni mrtva, kot je ugotovil že Faulkner, ampak je razsežnost sedanjosti, in zato moj roman, četudi postavljen v zgodovino, govori o sedanjosti.

Preteklost je torej nenehno tu, njeno zlorabljanje pa je ravno tako navzoče povsod, četudi se vam morda zdi, da je pri vas najhuje. Španci si vedno mislijo, o, naša preteklost je izjemno težka. A kaj reči o francoski, da ne govorim o nemški? Ali pa poljski? Je angleška gladka?

Skušnjava sprevrnjene politične rabe preteklosti je tako navzoča v večini notranjih politik evropskih držav, le da o tem v drugih državah ne vemo veliko. Evropske države imajo izjemno razburkano, bolečo, črno zgodovino, in ker preteklost ne mine in je del sedanjosti, je treba z njo ravnati pravilno. Najprej je treba nujno postaviti mejo med moralo in politiko. V vsaki vojni so bili z moralnega vidika dobri in slabi ljudje na obeh straneh. A s političnega vidika je povsem drugače: nedvomno se je naša državljanska vojna začela z vojaškim udarom proti demokratični vladi. Ta udar je podprlo veliko ljudi. Zgodilo se je, kar se je: nasilni prevzem demokratično izvoljene oblasti. Pika. Z moralnega vidika so se na obeh straneh dogajali strašni zločini, ker je vojna vedno strašna, vedno. Tudi zavezniki iz druge svetovne vojne so počeli zločine, na primer bombardirali Hirošimo. A to ne pomeni, da so imeli nacisti prav. In zares perverzno je reči: ja, partizani, republikanci so počeli grozote, torej njihova dejanja ne štejejo nič. Imeli so prav, uprli so se fašizmu, nacizmu, bili so na pravi strani. A to spet ne pomeni, da je treba opravičevati njihove zločine; treba je razumeti tudi drugo stran.

Treba je razumeti, a odločno nasprotujem francoskemu pregovoru, da vse razumeti pomeni tudi vse oprostiti. Razumeti je treba zlo, razumeti drugega, razumeti, zakaj se je na primer v Španiji italijanski fašizem sploh ukoreninil. In to počneta velika literatura in velika filozofija: pomagata nam razumeti celoto, narediti zemljevid tega, kar smo, razumeti zlo, tudi zločinca, kot je bil Razkolnikov, ali psihopata, kot je bil Rihard III. Če bi obstajal genij, ki nam bi pojasnil Hitlerja, ne le rekel, da je bil pošast – to vedo že majhni otroci – ki bi znal odgovoriti na vprašanje, zakaj je zapeljal polovico sveta, bi bili zmožni preprečiti kaj podobnega. In točno to potrebujemo zdaj, ob islamskem fundamentalizmu, treba je razumeti. Veste, jaz sem nekoliko staromoden: verjamem v uporabnost misli, v uporabnost književnosti.

Nekaterih stvari nočemo razumeti, ker so grozne. To je skupno množici. Zato ima rada utopije, a ta je zelo nevarna, tako v nacizmu kot v komunizmu. Ali danes pri džihadistih. Če si prepričan, da onstran obstaja raj, moraš narediti vse, da tja prideš. Katerikoli zločin je opravičljiv, da ga dosežeš. In zato je nevarno tudi enačenje vere in politike; ena obljubi, druga naredi. In nacionalizem je ravno tako utopija: mi vsi smo enaki in tam čez ograjo so drugi, drugačni. Saj veste: dobri nameni vodijo v pekel. Bili so fašisti, ki so imeli dobre namene, vsaj tako so si jih oni razlagali. Kot otroci, ki se zdaj razstreljujejo v imenu neke utopije, ki temelji na izkrivljeni sliki religije.

Imate prav, on gotovo ni eden tistih, ki so slepo verjeli, da bo fašizem odrešil Španijo komunistične nevarnosti.

To je večno vprašanje, ki nima odgovora! Mogoče sama izobrazba še ni tisti kantovski sapere aude, drzniti si vedeti, namreč vedeti tudi tisto, kar nas boli. Neki glasbenik je imel zanimivo tezo o mnenju, da so bili vodje koncentracijskih taborišč zelo kultivirani, saj so poslušali Bacha: »Ne verjamem, da so res razumeli Bacha. Če bi ga, ne bi morili.« Mislim, da ima prav, malo polistaš po Don Kihotu, se nasmeješ kakšni epizodi in že misliš, da si razumel Cervantesovo sporočilo. A do tega sporočila se je treba prebiti. Vsekakor pa se moramo odreči razsvetljenski ideji, da nas bo znanje naredilo boljše ljudi, da bodo vojne izginile.

Gre za trenutek, poln pomenov. Ne vem natančno, kateri je pravi, in ravno to je literatura. Tisto, česar sem se naučil iz svojih pisateljskih izkušenj in kar je navzoče v vseh mojih knjigah, je ravno neka slepa točka, skozi katero ne vidimo, paradoks pa je, da prav skozi to točko vidi roman, prav skozi to osrednjo tišino postane zgovoren, skozi to nejasnost nas razsvetljuje.

Lahko rečem tudi drugače, vsi romani, ki jih imam rad, so antitrilerji. Na začetku je neko vprašanje, na primer: zakaj vojak ni ubil tega fašista? Ves roman je iskanje odgovora, in na koncu je odgovor: ne vem. Odgovorov je sicer veliko, dvoumnih, protislovnih, nejasnih, a pravi odgovor je iskanje odgovora, knjiga sama, napor bralca, da bi odgovoril na vprašanje.

Točno, bralec se tolče skozi različne možne odgovore, pisatelj mu jih ne sme dajati, vsaj ne enoznačnih, jasnih odgovorov, ampak le namige, odprte možnosti. Ki jih bralec opazi ali pa ne.

Kaj me je torej zanimalo v tej knjigi? Ni ga ubil, ker je ga poznal od prej ali kaj podobnega? Ne ga lomit! Je bilo dejanje poguma, sočutja, humanizma? Tega ne vemo, še tega ne vemo, ali je človek, ki na koncu knjige živi v domu upokojencev, ta rešitelj. In ta dvoumnost je bistvena, imamo faktična dejstva, a nam ne prinašajo čistih odgovorov, in to je v literaturi način spoznavanja. V tem se literatura razlikuje od zgodovine, od novinarstva, ki se držita dejstev.

Res je, tudi zgodovinarji lažejo.

Bravo, mislim, da sva zdaj res v osrčju tega vprašanja. Logika, s katero analiziramo in sintetiziramo, se res bolj posveča zlu, ker je zlo sovražnik in ga je treba dobro poznati, da bi se ubranili, ga premagali. Zato je v fikciji toliko prostora posvečenega zlu. To je logično.

Morda. A to, kar ste rekli o vašem pozabljenjem dobrem dejanju, kaže na neko posebno naravo dobrega ravnanja, in me spomni tudi na moje izkušnje. Sam se zelo dobro zavedam vsega, kar sem naredil slabega. A nekoč sem prišel k nekim ljudem in nekdo se mi je prisrčno zahvaljeval za nekaj, kar sem mu naredil, jaz pa nisem imel pojma, o čem govori. Natanko tako kot vi. Kar je izjemno zanimivo, človek bi mislil, da je zanj pomembno, da si ravno takšne stvari zapomni. Mogoče sva oba malo staromodna. Naj vam povem še en primer. Ob uspehu Vojakov Salamine so knjigi posvetili radijsko oddajo, v kateri so govorili ravno o tem fenomenu reševanja sovražnika, o republikancih, ki so med vojno rešili frankiste, in obratno, o frankistih, ki so rešili kakšnega republikanca. In neka gospa je povedala zgodbo o nekem frankistu, ki je ob koncu vojne pred linčem rešil republikanskega župana malega kraja na jugu Španije. Tega so frankisti na začetku vojne vpoklicali v vojsko, zdaj pa se je hotel vrniti v domačo vas, kjer je seveda vladal zmagoviti frankizem. Sovaščani so ga prepoznali in ga hoteli na mostu pred vasjo ubiti, a takrat je frankist, ki ga je sprejel na tovornjak, rekel: ne! In so ga živega pripeljali domov. Na koncu pripovedi je gospa na radiu dodala: »Frankist, ki je rešil tega človeka, je bil stari oče Javierja Cercasa.« Moj dedek! Seveda nisem mogel verjeti, nikoli nisem slišal te zgodbe, in takoj sem poklical očeta, in tudi on ni vedel nič o tem in je bil prepričan, da to ni res. In je poklical nekaj prijateljev iz rodne vasi, ki so bili potomci tega rešenega človeka. In ti so mu rekli, da je res, da jim je njihov dedek to nenehno pripovedoval. Zakaj naš tega ni povedal nam? Vprašanje je bolj zanimivo kot odgovor. Morda se mu ni zdelo tako pomembno, kot se zdi nam po osemdesetih letih.

Morda.

Res je, hkrati pa pri tej temi ne gre za kakšno skrivno reč, vsi v Španiji smo videli ta posnetek, to je razvpit zgodovinski dogodek, a se mu ni posvečalo veliko pozornosti, ker je preveč očiten. Paul Valéry je nekoč rekel, da najbolj pomembno ni tisto, kar je skrito in je treba postaviti v svetlobo, ampak tisto, kar je pred nami, a tega ne vidimo, kar je tako očitno, da nihče ne vidi. Zato sem to knjigo zasnoval na tem posnetku, ki traja 36 minut, a so ga na televiziji v Španiji v celoti pokazali le enkrat. In ni bil neposredni prenos, kot misli na tisoče ljudi v Španiji, videli smo ga šele naslednji dan, ko so bili talci izpuščeni, a ta lažni spomin zgovorno priča o kolektivni nevrozi. In moja knjiga je opazovanje tega, kar je resnično in očitno: v parlamentarno dvorano vdrejo oboroženi vojaki in ukažejo, naj vsi ležejo na tla. To storijo vsi, razen treh: ministrski predsednik v odstopu, Alfonso Suarez, ki naj bi prevzel predsedniški položaj, general Mellado in generalni sekretar delavske stranke.

Ker gre pri Vojakih Salamine za osvetlitev popolnoma neznanega dogodka brez prič, brez dokazov, je bila potrebna luč fikcije. A v Anatomiji je vse znano, zato sem opustil vso fikcijo, ki je obkrožala ta dogodek in ki so jo ustvarjali razlagalci, mediji in običajni ljudje, zaradi česar ima danes o njem vsak Španec svojo teorijo. Držal sem se le dejstev, hotel sem jih oluščiti legend in zato nisem vnesel ničesar izmišljenega. Zame je pri pisanju bistvena oblika, ta da vsebino, zato sem iskal obliko, ki bi povedala bistveno. Najti ustrezno obliko pomeni najti vsebino. V vsakem romanu skušam uporabiti novo pravilo.

Res je. Vojak, ki reši Mazasa, je resnični, čisti junak, saj tvega tudi svoje življenje. V Anatomiji pa pravzaprav nastopajo antijunaki, saj prelomijo zvestobo. To je načeloma moralno vedno sporno, a se v tem primeru kaže kot nekaj pozitivnega. Tisto, kar so ti trije izdajalci izdali, je mračna preteklost, v kateri so igrali drugačne vloge kot zdaj, na tem ključnem prehodu v demokracijo. General je izdal Franca, komunist diktaturo proletariata in Suarez, ta bivši generalni sekretar fašistične stranke, je najhujši izdajalec, saj se po prihodu na oblast spremeni v demokrata in je pripravljen odstopiti.

Govoriva torej o velikem izdajstvu in hkrati o tem, da je včasih izdajstvo legitimno. So trenutki, ko je bolj pogumno, ko je večja vrlina izdati svoje zablode iz preteklosti, torej vso svojo preteklost, izdati svoje, in reči: bil sem na napačni strani, naredil bom vse, da bi popravil svojo napako.

Seveda oni sami tega ne bi tako pojasnili, sebe niso imeli za izdajalce, tako jih vidimo mi, od zunaj, ko stojijo tam, spredaj, edini vzravnani, medtem ko vsi drugi ležijo na tleh. Če za generala in generalnega sekretarja KP, ki je bil pol bog, ki se je boril med vojno, še lahko razumemo, da nagonsko nista pokleknila, je v primeru Suareza zadeva veliko bolj kompleksna. V mojem romanu Slepar, ki je izšel lani, je zame najpomembnejša beseda »ne«, v trenutku ko vsi govorijo »da«. To je ta Camusov uporni človek, ta svojevrstni junak. In ta ne je tudi ne teh treh antijunakov.

In eden izmed možnih odgovorov je celo ta, da so vedeli, da jih televizija snema! (smeh) Resno mislim, to je zelo možno. Suarez je bil v času frankizma direktor nacionalne televizije, bil je prvi španski politik, ki se je zavedal pomena televizije. In bil je zelo ponosen, deloval je instinktivno, kot vojak. In mogoče so stvari, ki jih naredimo instinktivno, ker smo bili vanje strenirani, bolj pomembne kot tiste, ki jih naredimo s premislekom.

Vsekakor. To so stvari, ki so v tebi in ki odločajo v tvojem imenu. Rad igram tenis in vem, da ni mogoče premišljevati o udarcu, da Nadal igra instinktivno, ti instinktivni udarci pa so posledica vseživljenjskega treninga. V nas je nekaj, kar smo si pridobili, in to je vrlina v starogrškem smislu.

Drži. In zato se mi zdi še posebej zanimivo, da tej Suarezovi gesti niso pripisovali nobenega pomena, nasprotno, pripisovali so mu le nastopaštvo, ker je v resnici prikril tisto, kar so oziroma česar niso naredili drugi, ne le parlamentarci: v vsej državi ni bilo upora proti državnemu udaru. Šele moja knjiga mu je prinesla določeno priznanje, dotlej je pač veljal le za izdajalca. In izdajalcem se ne oprosti. In tako je vedno: junak ni poplačan. Junak iz Vojakov Salamine konča v domu upokojencev in še tega ne vemo, ali je res on ta junak. Ostane anonimen, nihče ga ne pozna.

Absolutno, tu pa ni nobenega dvoma. Obolel je za boleznijo, ki pustoši po vsem svetu in se imenuje mediopatija. Zdaj ne gre več za to, da si junak, ampak da si medijski junak. Daje ti občutek, da si, če si v medijih. In zato Marco tako izvrstno odseva naš čas.