Sodobne elektronske naprave: tudi najboljše se prej ko slej spremenijo v smeti

Reciklažni kolonializem

Odvažanje elektronskih odpadkov v Afriko in Azijo je zanjo moderen izraz kolonializma. »Milijoni ljudi se preživljajo s tem, da se ukvarjajo z razgradnjo e-odpadkov v grozljivih pogojih. Plošče s tiskanim vezjem talijo na odprtih, malih ognjih, vdihavajo strupene pline, ki pri tem nastajajo, onesnažena voda pronica v podtalnico, ljudje se poškodujejo, porežejo ob razstavljanju teh naprav, ker nimajo ustrezne delovne opreme. To najbolje opiše, kar se dogaja: gre za nasilen proces. Taki pogoji ne bi bili nikoli sprejemljivi v EU. Zato je izvoz elektronskih odpadkov tako zanimiv za zahodni svet. Tudi cenovno se splača: cena odvoza odpadkov je ponavadi desetina cene procesa reciklaže v Evropi ali Ameriki,« opozarja dr. Jennie Olofsson.

Industrija elektronskih naprav in pripomočkov je med največjimi in najhitreje rastočimi. Utemeljena na potrošniški logiki vedno novih izdelkov zanika možnost popravila in ponovne uporabe. Tako se nekdanje »pametne naprave« vsako leto spremenijo v do 41,8 milijona ton odpadkov. Glede na trende jih bomo že čez dve leti ustvarili vsaj 50 milijonov ton letno, ugotavlja poročilo Združenih narodov Waste Crimes, Waste Risks: Gaps and Challenges In the Waste Sector.

A tu se zgodba šele začne. Kar 60 do 90 odstotkov elektronskih smeti je odvrženih nezakonito ali se z njimi nezakonito trguje. Gre za protizakonite posle, po grobih izračunih vredne do 20 milijard dolarjev letno, pri čemer niso vštete nevarnosti, ki jih neprimerno odvržene in obdelane elektronske smeti predstavljajo za okolje in zdravje ljudi.

Računalniška vas

Največ e-odpadkov proizvedemo prav v Evropi in ZDA, a se trendu skokovito pridružujejo tudi azijska mesta. Visoka cena razgradnje in neprimernega zavrženja teh odpadkov pade na države, ki so najpogosteje cilj pošiljk nevarnih odpadkov: Gana, Nigerija, Slonokoščena obala, Demokratična republika Kongo, Vietnam, Bangladeš, Indija, Pakistan in Kitajska so med državami, ki plačujejo najvišjo ceno nezakonito zavrženih e-odpadkov, četudi je izvoz nevarnih odpadkov iz držav OECD v države nečlanice po baselski konvenciji prepovedan.

»Če niste videli v živo, si ne morete predstavljati, kako ta 'računalniška vas', kot jo imenujemo, izgleda,« je v telefonskem pogovoru dejal nigerijski profesor z univerze Ibadan dr. Oladele Osibanjo. Govoril je o sežiganju elektronskih odpadkov v Lagosu, kjer je največji trg e-odpadkov v Nigeriji. Na območju »računalniške vasi« živi sicer nekaj več kot dva tisoč ljudi, v ilegalni industriji pa dela okoli deset tisoč Nigerijk in Nigerijcev. »Problem narašča. V vseh urbanih središčih boste naleteli na ulično prodajo rabljene elektronike. Gre za način življenja in preživetja. Odpadno elektroniko danes proizvajamo tudi v Afriki, četudi velja spomniti, da si le petina Afričank in Afričanov lahko privošči novo in ne rabljene elektronike. Zato potrebujemo dolgoročne, trajnostne rešitve.«

Govori o odvozu delov, ki jih ni mogoče varno reciklirati v Afriki, nazaj v tovarne za reciklažo v Evropo, ali o postavitvi modernih, varnih tovarn reciklaže v Afriki. Njegovi doktorski študenti raziskujejo posledice, ki jih ima divje sežiganje elektronskih odpadkov za zdravje ljudi. Odkrili so višjo vsebnost kovin v krvi in porušeno krvno sliko, večjo obolevnost za rakom in povečano število splavov med nosečnicami. »Problem je, da če so še pred leti akterji v ilegalni industriji brez težav in oklevanja sodelovali z nami, imamo danes, ko je zavedanje o nevarnosti e-odpadkov večje, mnogo večje težave prepričati ljudi v sodelovanje. Odpadke sežigajo ponoči, ker vedo, da določenih stvari ne bi smeli početi. Od nas se odvračajo s sovraštvom, saj imajo občutek, da je njihova dejavnost ogrožena. Mi jim poskušamo razložiti, da je naš namen zaščititi in izboljšati njihova življenja, ne pa okrniti njihov posel.«

Profesor Oladele Osibanjo poudarja, da rešitev ni prepoved, ampak ustrezna regulacija. »Če ljudi naučimo, lahko te izdelke popravijo in ponovno uporabijo. To smo v Afriki dokazali na področju avtomobilov, kjer rabljeni avtomobili, ki pridejo iz Evrope ali ZDA, vozijo po Afriki še naslednjih dvajset, trideset let. Ljudje obolevajo, imajo razne zdravstvene težave, ker razgradnja in sežiganje potekata nenadzorovano.« Nigerija je edina afriška država, ki je sprejela zakon, ki ureja ravnanje z odpadki, a tudi ta ne odpravlja kršitev niti ne more preprečiti protizakonitega uvoza elektronskih odpadkov, ki se jih pomeša med rabljeno elektroniko. Različne raziskave so pokazale, da so nekateri kontejnerji vsebovali od 30 do 75 odstotkov odpadkov, četudi so bile pošiljke označene, da vsebujejo le rabljeno elektroniko, primerno za nadaljnjo uporabo ali prodajo.

Razgradnja je breme proizvajalca

Elektronski odpadki vsebujejo tako nevarne snovi kot dragocene, redke kovine. »Notranja vrednost« e-odpadkov naj bi v letu 2014 znašala 48 milijard evrov. Gre za zlato, baker, redke kovine in plastične komponente. A zraven je tudi pomemben delež strupenih in toksičnih snovi, kot so svinec, živo srebro in ozonu škodljive snovi. E-odpadki se porazdelijo v pet skupin: veliki in mali gospodinjski aparati, hladilniki in zamrzovalniki, sijalke ter male elektronske naprave.

V EU so leta 2003 sprejeli direktivo o ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo. S prihodnjim letom njena posodobljena različica prehaja tudi v slovensko zakonodajo. Evropska ureditev je uvedla podaljšano odgovornost proizvajalcev, ki so tako finančno kot operativno dolžni vzpostaviti mreže zbiranja in obdelave odsluženih izdelkov. V Sloveniji tako obstajajo štiri družbe, Zeos, Trigana, Slopak in Interseroh, ki namesto proizvajalcev skrbijo za ravnanje z elektronskimi odpadki – njihova dolžnost je bila doslej letno pobrati 4 kilograme elektronskih odpadkov na prebivalca. »Proizvajalci so ugotovili, da je skrb za odpadke sestavni del proizvodnega ciklusa in da je najbolj učinkovito, če se združujejo v neprofitne sheme, znotraj katerih skupaj organizirajo in financirajo te procese. Leta 2003 se je v EU zamenjala filozofija. Prej je veljalo, da je končni potrošnik kot uporabnik dolžan poskrbeti in plačati za ravnanje s svojimi odpadki, po letu 2003 pa je obveljalo, da mora plačati povzročitelj, tj. proizvajalec,« pove direktor podjetja Zeos Emil Šehić.

EU je ukrepala ob zavedanju, da so proizvajalci tisti, ki najbolje poznajo svoje izdelke, vedo, kaj so vgrajevali, in zato lahko tudi najbolj vplivajo na to, kako bodo izdelani in nato reciklirani. Oni so tisti, ki najbolj jasno razumejo, da če bodo vgrajevali nevarne snovi ali težje razgradljive dele, bo to na koncu zanje tudi večji strošek.

Jennie Olofsson ob tem opozarja, da gre proizvodnja z idealom tanjšanja naprav v smer vse slabše razgradljivosti, a v Zeosu poudarjajo drug vidik, ki se ga proizvajalci najbolj bojijo. »Na ravni EU so hoteli zagotoviti enotno in za vse veljavne obveznosti, drugače pride do nelojalne konkurence,« pove Emil Šehić. »To se je tudi potrdilo kot največji problem, predvsem v državah vzhodne Evrope, ki so do skrajnosti liberalizirale trg obdelave e-odpadkov. Skoraj kdorkoli je lahko vzpostavil shemo, pogoji niso bili jasni in oblikovale so se skupine proizvajalcev, ki so to izkoriščale.« S prenovljeno direktivo naj bi bilo tega manj, tudi v Sloveniji pa se bo povečal delež odpadne elektronike, ki jo morajo te sheme zbrati.

»Ko smo začeli, smo zbrali 10 do 15 odstotkov količin izdelkov, danih na trg. Lani smo zbrali 44 odstotkov. Do leta 2020 bo obveza zbrati 65 odstotkov glede na količine, dane na trg v zadnjih treh letih, ali 85 odstotkov vse odpadne elektronike. »Razumeti morate, da se količina izdelkov, danih na trg, skokovito povečuje in da lahko ta novi cilj pomeni, da bomo dejansko morali zbrati vse izdelke, ki so bili pred leti dani na trg, če bomo hoteli izpolniti zaveze,« opiše Emil Šehić nenavadno dinamiko, ki je posledica vse večjih zahtev in hkrati naraščajoče ponudbe na trgu in potrošnje. V okviru projekta, ki ga bosta sofinancirali tudi evropska komisija in fundacija Life, bodo v Zeosu do leta 2020 postavili 400 zbiralnikov za elektronske odpadke po Sloveniji, zelene otoke v trgovskih centrih, ki so že sedaj dolžni prevzeti odpadno elektroniko ne glede na to, kje je bil izdelek kupljen, in organizirali mobilno zbiranje e-odpadkov tudi na podeželju.

Vse težje popravljive naprave

Glede na zaključke poročila, ki so ga pripravili na univerzi ZN, The Global E-Waste Monitor 2014, nacionalne zakonodaje po svetu zajamejo le okoli 15 odstotkov vseh ustvarjenih e-odpadkov. V EU je situacija nekoliko boljša, a se vseeno ocenjuje, da vsak evropski državljan med mešane odpadke gospodinjstev letno odvrže kilogram do dva e-odpadkov. Največ e-odpadkov, več kot 25 kilogramov na prebivalca, proizvedejo v Švici (26,3 kilograma na prebivalca), na Islandiji (26 kilogramov) in na Norveškem (28,3 kilograma). Slovenija naj bi proizvedla 15 kilogramov na prebivalca.

Za naravovarstvenike prestavljajo e-odpadki velik izziv za prihodnost, a hkrati prepoznavajo prav na tem področju v EU tudi jasen napredek. Jaka Kranjc iz organizacije Ekologi brez meja spomni, da so elektronski izdelki že na prvi pogled zapleten in problematičen, a v današnjem svetu neizogiben izdelek. »Postajajo vse težje popravljivi, hkrati pa vključujejo ogromno surovin z vseh koncev sveta. Vemo, da se v EU le s tretjino odpadkov ravna pravilno, saj še vedno marsikatera elektronika pristane med preostalimi smetmi.«

Ker je zaradi žlahtnih kovin in snovi tudi na strani proizvajalcev interes, da se izdelki ustrezno reciklirajo, postaja ideja krožne ekonomije vse bolj aktualna. »Trg za sekundarne surovine obstaja, a v Sloveniji nimamo podjetij, ki bi se ukvarjala z recikliranjem e-odpadkov do te stopnje. V Sloveniji opravijo le prvo fazo razgradnje. Morda bo tudi do tega še prišlo, sploh če bodo količine še naprej rasle. Bliže ko bomo zastavljenim ciljem, več bo odpadkov, hkrati bi premik k večjemu poenotenju uporabljenih plastik v izdelkih naredil tudi reciklažo lažjo. Sem optimističen,« razlaga Jaka Kranjc. »V najbolj idealnem primeru bi seveda snovi krožile znotraj gospodarstev. A za naše naprave se koplje rudo sredi Afrike, Južne Amerike in Azije. Če bi z reciklažo dobili sekundarne surovine, ki se jih lahko ponovno uporabi, bi lahko ta krog bolj in bolj zapirali. Za čim manjši okoljski vpliv je najbolje, da je izvor surovin čim bliže kraju izdelave izdelka, saj to zmanjša transport in stroške. Hkrati bi lahko marsikatero napravo izdelali tako, da bi bila lažje popravljiva in razstavljiva, da bi bilo mogoče določene komponente zamenjati ali uporabiti v drugi napravi. Recikliranje sicer pomaga, a možnosti je občutno več.«

Emil Šehić pravi, da popolnoma zaprtega kroga ne bo nikoli mogoče doseči. »Za nas, ki smo odvisni od cen na trgu sekundarnih surovin, je pomembno, da so naše sheme čim bolj stabilne in neodvisne od trga. Prva stopnja predelave, se pravi razgradnja, pri kateri se odstranijo ohišje in vezja, določeni plastični ali stekleni deli, se opravi v Sloveniji, a nato gredo ti deli v reciklažo v tujino. Surovina, Saubermacher, Ekologo in drugi delujejo v Sloveniji. Nenevarni deli aparatov gredo v mletje, bolj natančna in zahtevna razgradnja, za katero v Sloveniji nimamo procesov in dovoljenj, pa se opravi v Avstriji pri Linzu ali na Češkem. V imenu proizvajalcev moramo kot shema nadzirati proces do končnih reciklatov. Vsi nam morajo tudi poročati, kaj so s temi odpadki naredili, kakšne reciklate so dobili in kaj se je z njimi nato zgodilo.«

Centri ponovne rabe

Ko zbirajo odpadno elektroniko, jih ne zanimajo blagovne znamke. Zbirajo vse. »Nova usmeritev EU proti krožnemu gospodarstvu bo v prihodnosti pripeljala do novih delovnih mest in procesov. A ključno bo, da je zadaj tudi ekonomska računica: da se bolj splača reciklaža kot uporaba novih surovin in da bo to pripeljalo do padca cen kvalitetnejših izdelkov za potrošnika. Podjetjem, ki se danes ukvarjajo z zbiranjem sekundarnih surovin, je vseeno, ali ti materiali ostanejo v Sloveniji ali gredo v tujino.«

V Sloveniji za bolj zahtevno reciklažo, pripovedujejo sogovorniki, preprosto ni interesa, saj proizvedemo premalo odpadkov, edina možnost bi bila uvoz. V Snagi kot javnem podjetju omogočajo brezplačno odlaganje elektronskih odpadkov v njihovih zbirnih centrih, imajo pa tudi premično zbiralnico. Zbrane elektronske odpadke nato posredujejo pooblaščenim podjetjem-shemam. Splošno priznan trend povečevanja količine teh odpadkov opažajo tudi sami. Jože Gregorič razloži, da so še pred letom in pol napačno odvrženi elektronski odpadki enostavno pristali na deponijah. »Z regijskim centrom ravnanja z odpadki, kjer bomo vse odpadke predelali, verjamemo, da bomo tudi mobitele in druge elektronske odpadke, ki so napačno končali v črni kanti, izločili in jih vrnili v sistem ravnanja z e-odpadki. Ker prihajamo v obdobje, ko bo pomanjkanje določenih vrst materialov vse bolj očitno, je jasno, da se bo vzpostavilo krožne poti, ki bodo omogočale kvalitetno zbiranje materialov in jih vračale nazaj v ponovno uporabo.« Opisuje, kako na prvem mestu spodbujajo zmanjševanje in preprečevanje nastajanja odpadkov, če ti nastanejo, pa ponovno rabo predmetov in materialov. »Ko kupujemo, je prav, da upoštevamo, da bomo kupljeno čim dlje uporabljali, in da kupimo tiste izdelke, za katere vemo, da se jih bo dalo reciklirati ali ponovno uporabiti, ko se bo izdelek iztrošil.« Tudi v Snagi načrtujejo nadgradnjo centra ponovne rabe, pa delavnico in servis, kjer bo mogoče aparate popraviti ali jih predelati tako, da bodo lahko ponovno uporabljeni. »Potrošnika nagovarjamo, da postane odgovoren. Na nas, ki smo javna služba, je, da zagotovimo, da je ljudem čim lažje in da brez stroškov ločujejo odpadke, jih pravilno odlagajo, se zavedajo svoje odgovornosti. Moramo razumeti, kaj kupujemo, kaj bomo s tem pridobili in kaj bomo na koncu s tem izdelkom naredili. S tem bomo tudi zmanjšali vse stranpoti in škodo, ki lahko nastane z nepravilno odloženimi odpadki,« je prepričan Jože Gregorič.

Jennie Olofsson poudarja pomen krepitve baselske konvencije in ureditve, ki jo pozna EU. Hkrati opozori, da je reciklaža pogostokrat najhitrejša in najenostavnejša rešitev, temelji pa na vrednostih, ki jih postavlja trg. »Če govorimo še o popravilu in ponovni uporabi, lahko tudi v reciklaži prepoznamo problematičen proces, ki dejansko omogoča, da potrošniški sistem še naprej uspeva – dokler drugi reciklirajo namesto nas in sistemi predelave odpadkov delujejo, nam ni treba skrbeti. Še naprej lahko vsako leto kupimo nov telefon. Popravilo in ponovna uporaba zahtevata drugačen razmislek, ki ga ne poganja sedanji sistem. Na Švedskem podjetja, ki se ukvarjajo z reciklažo, jasno povedo, da tega ne počno zato, ker bi bili prijazni ali zaskrbljeni za okolje, ampak ker je to dobičkonosno.« Opisuje, kako so leta dolgo kartuše za tiskalnike predelovali v plastiko. »Nato se je pojavilo podjetje, ki je kartuše raje ponovno uporabilo. Ponovna uporaba je bolj delovno intenzivna, zahteva določene spretnosti, čas. Gre za drugačen razmislek. Podobno velja za internetne strani, kot je ifixit.org, ki ponujajo priročnike, rezervne dele in napotke, kako popraviti sodobne izdelke. Tudi urbano rudarjenje temelji na tem, da je bolj smotrno kot na novo kopati rudnine uporabiti kovine in materiale, ki so že okoli nas. Veliko podjetij danes ne popravlja izdelkov, ampak kupcu raje ponudijo novega. To je problem. Ne zanima nas, niti ni treba, da bi nas zanimalo ali da bi vedeli, kako popraviti stvari, ki jih uporabljamo,« opomni švedska raziskovalka.

Profesor Oladele Osibanjo opisuje delavnice in predavanja, ki so jih imeli za predstavnike različnih afriških držav oktobra. Opozarjali so ne le na škodljive posledice nezakonitega odlaganja e-odpadkov, ampak tudi na izgube, ki s tem nastanejo, saj se na smetiščih porazgubi marsikatera žlahtna kovina. »Ljudje si želijo sprememb. Ko jih informiramo o problemih, jim moramo ponuditi tudi rešitve. Bilo je veliko razpravljanja, a prišlo je do zelo majhnega premika na bolje. Dovolj vemo o nevarnostih in težavah. Sedaj potrebujemo praktične, trajnostne rešitve. Moramo najti način, kako se premakniti naprej. So poskusi, ideje in iniciative, ki gredo v pravo smer, a umanjkata sistem in okvir za trajnostno uveljavitev teh rešitev.«