Argumenti, s katerimi Hermanis utemeljuje svojo odločitev, so v resnici šokantni. Ne opirajo se na morebitna umetniška ali poslovna razhajanja, temveč so v celoti politični. Kot je razbrati iz intendantove izjave, režiser s svojo gesto protestira proti nemški odprti, strpni in humanitarno angažirani politiki do beguncev, ki da so vsi po vrsti potencialni teroristi (»Niso vsi begunci teroristi, toda vsi teroristi so begunci ali njihovi otroci,« je zapisal Hermanis), v tem kontekstu pa še posebej proti humanitarnim in umetniškim akcijam, ki jih vsakodnevno prirejajo nemška gledališča, najbrž pa tudi proti množici agitprop uprizoritev na temo begunske krize, ki so zavzele tamkajšnje odre. Tudi Thalia Theater je takšen refugee-welcome center, pravi Hermanis, tudi tam naj sploh ne bi želeli slišati njegovih argumentov, ampak se raje ukvarjajo s stvarmi, ki nimajo ničesar opraviti z gledališko umetnostjo in pomenijo kvečjemu njeno dnevnopolitično zlorabo.
Hermanis je svojo odpoved poslal iz Pariza, kjer je pripravljal uprizoritev Berliozove opere Faustovo pogubljenje, stanoval pa v neposredni bližini nedavnih terorističnih masakrov. Živim v vzdušju vsesplošne paranoje in strahu, vsakodnevno gledam prizore selitev judovskih prebivalcev te pariške četrti v Izrael, vsi smo popolnoma travmatizirani, piše Hermanis v sporočilu za javnost in dodaja: »Kot oče sedmih otrok nisem več voljan delati v potencialno nevarnem mestu. Znano je, da so tudi storilci enajstega septembra prišli iz Hamburga.« Na pariško tragedijo je vplivala tudi nemška begunska politika, Nemčija in njeni gledališki umetniki so tako posredno krivi za smrt 132 mladih ljudi. Toda ta tema je v Nemčiji tabu, o tem se ne sme govoriti. »Kaj pa demokracija?« vzklika Hermanis in ponavlja patetično geslo vzhodnoevropskih političnih desničarjev in rasistov, pri tem pa dodaja, da njegova stališča niso nič bolj radikalna od enotnega mnenja večine Evropejcev. Še posebej »mi« iz Vzhodne Evrope, poudarja, ne delimo entuziazma in evforije v zvezi z odprtimi mejami za begunce in njihovim svobodnim gibanjem. »Ali res mislite, da je zaradi tega na primer štirideset milijonov Poljakov neonacistov in rasistov?«
In tako naprej v tem stilu in duhu; prvotni suhoparni in nekoliko dvoumni odpovedi režije je po »nepooblaščeni« objavi in silovitem medijskem linču sledilo radikalno zaostrovanje in politično namerno nekorektno zmerjanje levičarskih gledališčnikov (»Časi politične korektnosti so minili.«). Kajti nemški mediji so režiserja, ki so ga kritiki še do včeraj opisovali kot genija odrske imaginacije in osamljenega gledališkega maga s severa Evrope, kot umetnika pretresljive nostalgije in podob, ki režejo dušo do krvi, kot mojstra, ki ustvarja povsem drugačno gledališče od nemškega, a mu prav zato, izčrpanemu in vse bolj praznemu, dovaja nujno potrebno svežo kri, čez noč spremenili v negativno metaforo, ga identificirali kot fašista in rasista, ki ne le ponavlja, ampak celo radikalizira bobneča gesla s Pegidinih masovnih zborovanj, pariška Liberation pa ga je označila kar za »Donalda Trumpa nemškega gledališča«. (Meni pa bolj kot Donald Trump sili v misli Knut Hamsun, še en »genij s severa«, ki se je v zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja brez pridržkov priklonil nacizmu in mu vdano služil do konca. Kako tragičen obrat dveh umetnikov k banalnosti zla, kako srhljiva ponovitev osebne politične geste v dveh oddaljenih, vendar tako podobnih časih!)
Čustveno so se odzvali tudi nemški gledališki umetniki, ki zahtevajo, da gledališča njegove predstave umaknejo z repertoarjev. Vodstvo Thalia Theatra se je odzvalo predvidljivo modro: Hermanisovo predstavo iz prejšnjih sezon bodo igrali naprej, kajti umetniško delo ni suženj svojega avtorja. Ima pravico do neodvisnega, svobodnega življenja z gledalci, enako kot begunci, ki so se zatekli v Evropo, da bi zase našli novo življenje.
Medtem je bila v Parizu premiera Faustovega pogubljenja, opere z nenadoma dodatno pomenljivim naslovom. Kot poroča Spiegel, so gledalci režiserja nagnali z odra z glasnim in dolgim »buuuu!« (pri nas bi rekli, da so ga izžvižgali). Naslednja režija čaka Hermanisa v New Yorku, v mestu najhujšega spomina v novejši zgodovini. Kako bo tam? Sploh pa: sedem otrok, vodenje največjega latvijskega gledališča, ob tem pa še angažmaji v najuglednejših gledaliških hišah po vsem svetu, le kako bo zmogel vse to, še posebej zdaj, ko je za sabo porušil mnoge mostove? Kajti tudi Hermanis je navsezadnje samo begunec, migrant iz vzhodnoevropske »province«, ki so mu pomembna evropska gledališča na stežaj odprla vrata, da je lahko uresničil svoje sanje. Migrant, ki se je prelevil v političnega ekstremista in verbalnega terorista. Le kje bo, siromak, ob vseh svojih »strahovih« in preganjavicah, še našel varno mesto in umetniško čist prostor za svoje nove projekte in vizije?
