Naslov predavanja Ženska kriminaliteta med prvo svetovno vojno, ki so ga pred nedavnim organizirali v Muzeju novejše zgodovine, je zagotovo povzročil dvig marsikatere obrvi, a v zajetni množici poslušalcev niso sedele samo feministke. Poprej neraziskane tematike ženske kriminalitete v obdobju prve vojne se je dr. Žiga Koncilija lotil skozi analizo sodnih spisov deželnega sodišča v Ljubljani. Raziskava pričakovano kaže na porast števila storilk kaznivih dejanj. Demoralizirane zaradi pomanjkanja se namreč niso bile več pripravljene odrekati za »nepravično stvar«, torej za predolgo trajajočo vojno, in so pravico vzele v svoje roke.
Zaradi mobilizacije moških so socialni in gospodarski temelji države sloneli na ženskah, te pa v izbiri metod, s katerimi bi nahranile svoje otroke, niso imele preobilja možnosti – kradle so, zatajevale pridelke, poneverjale dokumente, se prostituirale, bile politično nepokorne, ujeli pa so jih tudi, ko so mladeničem pomagale pri izogibanju vpoklicu v vojsko. So jih orožniki v ječe pometali kot žrtve? Ne, kot borke.
Srbofilke, rusofilke...
Čeprav je krepitev politične represije na Avstro-Ogrskem prizadela predvsem moške (Ivan Cankar, Ivan Hribar, Hinko Smrekar), je v 83 sodnih primerih politične narave, popisanih med letoma 1914 in 1916, mogoče najti tudi devet srbofilk, rusofilk oziroma takih, ki so žalile cesarja. Denimo komaj 15-letno Angelo Langerholc, ki je bila zaradi razžalitve cesarskega rodu obsojena na dva meseca ječe in izključena iz vseh šol, ker je rekla: »Prav je, da so prestolonaslednika umorili, ko bi bila jaz namesto njih, bi ga bila še drugače, ker je tako dijake in Srbe zatiral.«
Ozračje medvojne histerije, kot je medsebojno ovajanje imenoval Koncilija, je organom nadzora pomagalo ujeti tudi »kriminalno združbo« dveh moških in ženske, ki so fantom, da bi se izognili vojski, organizirali pobege v Ameriko. Posebno aktualen se zdi primer Jožefa Cerarja, »ki mu ob rojstvu ni bilo mogoče dognati spola, zato je bil v dokumente vpisan kot Marija Cerar«. Jožef je kot Marija živel do 21. leta, torej do vpoklica med nabornike, potem pa je bil obtožen, da se je z izdajanjem za žensko vojski izogibal, ker je bilo takrat že jasno, da je pravzaprav moški. Sodišče je Cerarja, presenetljivo, oprostilo z utemeljitvijo, da je vse življenje živel kot ženska in se tudi čutil žensko, zato se ni namenoma izogibal vpoklicu.
»Barabe, svinje, lumpi«
Dokumente so slovenske ženske poneverjale, da so lažje kršile razglase o prepovedi gibanja, skušale pa so si izboljšati gmotni položaj. Tako si je 43-letna Ana Lakota prislužila štirinajst dni ječe, ker oblastem ni sporočila moževe vrnitve iz vojske in zato še naprej prejemala podporo, mnoge, ki so goljufale s spreminjanjem zneskov državne podpore, pa so se zagovarjale, da tega niso storile, ko pa ne znajo ne brati ne pisati.
Hrano so ženske najpogosteje poskušale dobiti s tatvinami (leta 1914 so ujeli osemnajst tatic, tri leta kasneje pa že petintrideset), z goljufanjem z živilskimi izkaznicami, zatajevanjem pridelkov in privijanjem cen. A Ana Mlekuž se je dvomesečni ječi zaradi kraje živil izognila z milo prošnjo: »Otroška beda je premagala vse naravne pomisleke in materino srce se je žal vdalo vedno večjim skušnjavam priskrbeti nedolžni rodbini živeža, četudi na nepošten način.« Frančiška Rogelj, obtožena utajitve stotih kilogramov pšenice, pa je nemara šolski primer vse odločnejših Slovenk. Ob obtožbi namreč ni jokala, temveč je orožnike oklicala za »barabe, svinje in lumpe«.
Sedemdeset njej podobnih je maja 1915 zaradi pomanjkanja moke in žita že protestiralo v občini Dobrunje, Ljubljana pa je »upor lačnih« doživela aprila 1918, ko je več sto žensk, otrok in beguncev v zahtevi po zadostni preskrbi razbijalo okna Uniona, Kazine in hotela Slon. Med 49 aretiranimi se je znašlo 32 žensk in protest je šel v zgodovino kot uspešna akcija.
Moškemu ječa, ženski smrt
Kljub temu ne smemo pozabiti, opozori Koncilija, da so bile v času vojne ženske žrtve nasilja, tudi posilstev in pedofilije. Med storilce pa so pogosto sodili starejši možje, ki so ostali doma, in deloma tudi mladoletni fantje. Medtem ko je bil Janez Kotar zaradi umora žene obsojen »zgolj« na enajst let ječe, je bila Elizabeta Mlinarič, ker je devetmesečnega dojenčka obupano vrgla v Savo in želela skočiti za njim tudi sama, a si je premislila zaradi drugega otroka, obsojena kar na smrt z obešenjem. Stisko žensk je dodatno otežilo rojstvo kar 50.000 vojnih sirot, zato se je povečalo tudi število detomorov.
