Razstavljenih sto petdeset del slikarja in pedagoga Bogoslava Kalaša, dobitnika Jakopičeve nagrade za življenjsko delo, nemara potrjuje v preteklosti večkrat izrečeno sodbo, da gre za umetnika, ki v slovenskem prostoru še vedno sproža polarizirane odzive. Njegovo delo vzbuja med ljubitelji umetnosti bodisi očaranost, ki je povezana z izumom stroja za slikanje, torej tehnike, ki jo je Kalaš poimenoval aerografija, bodisi zadržke, saj je slikarjeva roka, četudi stroj dopušča določene intervencije, postavljena na stran. Mnogi so zato prepričani, da se z vpeljavo mehaničnega prenosnika izgublja pristnost umetniškega ustvarjanja, pravi kustos razstave Marko Jenko, ki se mu zdi svojevrstna »raznaravljenost« stroja kot čopiča naravnejša, kot si morda drznemo misliti.
Tradicionalno na sodoben način
Stroj za slikanje v tehniki aerografija je Kalaš s pomočjo Konstantina Pavloviča izdelal leta 1971 – v Moderni galeriji je mogoče videti tako načrte za izdelavo stroja kot tudi video o samem procesu slikanja –, z njegovo pomočjo pa je slikarju uspelo združiti zahteve takratnega časa s slikarsko tradicijo. Čeprav so njegove slike pravzaprav izrazito tradicionalne – gre za tihožitja, krajine, akte in portrete –, se po mnenju direktorice Moderne galerije Zdenke Badovinac ukvarjajo z zelo radikalnimi vprašanji o reprodukciji v umetnosti. Temelj Kalaševih del namreč sestavljajo fotografije, ki jih umetnik s strojem poveča in z več barvnimi nanosi, kot lahko vidimo na primeru razstavljenega umetnikovega avtoportreta, prenese na platno.
Ob podelitvi Jakopičeve nagrade leta 2006 je Kalaš povedal, da so fotografije najustreznejše za dokumentiranje sodobnega sveta, saj v klasičnih kompozicijah omogočajo presežek podrobnosti, zaradi katerih realnost časa in družbe vdre v idealni svet slikarskih kompozicij.
Kaj je slika?
Če so njegova dela v sedemdesetih letih vzbujala polemike, ali bi jih bilo smotrneje uvrstiti v slikarstvo, grafiko ali fotografijo? Jenko danes ne dvomi o zelo slikarskih učinkih tega opusa: »Treba je vztrajati pri svojevrstnosti teh umetnin, pri neki povsem svojstveni tehniki, ki se umika tudi fotorealističnim in hiperrealističnim težnjam.« Badovinčeva meni, da je osnovno vprašanje Kalaševih del, kaj je slika. Od šestdesetih let naprej opažamo analizo in dekonstrukcijo slike, a Bogoslav Kalaš do nje ni v antagonističnem odnosu, niti je ne dekonstruira, kot je značilno za mnoge postmoderne prakse. »Na vprašanje o konfliktu med različnimi dejavniki, ki vplivajo na sliko, Kalaš odgovarja, da je ta konflikt pravzaprav nerešljiv. Negove slike so umirjene, spokojne in ne odražajo nobenega konflikta, s čimer se včasih dotaknejo tudi našega nelagodja. Vajeni smo namreč, da umetnost dojemamo skozi konflikt. A ta navidezna nekonfliktnost je zelo varljiva, saj zastavlja temeljna vprašanja: Ali je torej slika sploh še možna kot originalno delo? Ali je slika rezultat avtorjeve poteze ali pa je to samo nekaj, kar lahko ponavljamo po različnih tradicijah in tehnikah reprodukcije?« še sklene Badovinčeva.
