Na Ljubnem ob Savinji so predstavniki ministrstva za okolje in prostor v torek zvečer predstavili državni načrt zmanjševanja poplavne ogroženosti za obdobje 2015–2021. Govorili so predvsem o ukrepih, ki jih namerava država izvesti na porečju hudourniške Savinje, ki je v zadnjih letih od Logarske doline do Celja in naprej do Rimskih Toplic povzročila ogromno škodo. Čeprav načrt zajema dvajset različnih ukrepov, so tamkajšnji prebivalci pogrešali podatke o konkretnih gradbenih protipoplavnih ukrepih, vendar kljub temu koordinator tamkajšnje civilne iniciative za izboljšanje poplavne varnosti Lojze Gluk ni bil razočaran. Prepričan je, da bodo predstavniki ministrstva držali obljubo in v končni obliki načrta upoštevali tudi pripombe in predloge lokalnih skupnosti, ki najbolj poznajo težave na svojih območjih.
Problematični vodotoki Savinje
V Zgornji Savinjski dolini so bili z zagotavljanjem večje poplavne varnosti v zadnjih letih nezadovoljni. Župan Ljubnega Franjo Naraločnik pravi, da je to njihov največji problem že od katastrofalnih poplav leta 1990, ki jih ljudje ne bodo nikoli pozabili. Od takrat so bili že večkrat pod vodo, zadnja večja poplava pa je bila pred tremi leti. »Dobra dela, ki so bila narejena na reki Savinji, opravljajo svojo nalogo, vendar je kljub temu ostalo še zelo veliko kritičnih točk, na katere državo neprestano opozarjamo,« je povedal župan. Z izvedenimi ukrepi so obvladali Savinjo v središču naselja Ljubno, še vedno pa vsi pritoki vključno z Ljubnico ob vsakem večjem nalivu povzročajo hudourniške udore, odnašajo ceste, zemljišča, gozdove in ogrožajo gospodarske in stanovanjske objekte.
Pred kratkim so z ureditvijo brežin in postavitvijo kašč, ki odbijajo vodni val, delno rešili spodnji del občine, kjer leži naselje Okonina. Še vedno je zelo kritično na sotočju Ljubnice in Savinje ter na območju industrijske podjetniške cone, ki je bila pred desetletji zgrajena na poplavnem območju.
»Napačnega načrtovanja v preteklosti ne moremo popraviti, moramo pa storiti vse, da preprečimo poplave, ki bi podjetjem v coni povzročile ogromno škodo. Pogrešamo tudi jezove, ki so včasih umirjali tok vode in ustvarjali manjša prodišča, in opozarjamo na veliko kritičnih točk na potoku Ljubnica. Župani smo se pri zagotavljanju večje poplavne varnosti povezali med sabo, vendar žal v preteklosti nismo bili najbolj uspešni,« je z razočaranjem dodal Naraločnik.
Ministrstvo ne želi »ljubljanskega načrta«
Luka Štravs, ki na ministrstvu vodi sektor za upravljanje voda, je na predstavitvi večkrat poudaril, da je načrt za zmanjševanje poplavne ogroženosti dolgoročna vizija in da je država tokrat res pripravljena sodelovati z lokalnimi skupnostmi. »Dojeli smo, da je poplavna problematika postala tudi velik strukturni problem. V zadnjih 25 letih marsičesa nismo pravilno urejali. Morda smo se bolj kot s terenom ukvarjali s papirji,« je priznal Štravs in poudaril, da načrt ni edina stvar, ki so jo na ministrstvo naredili v zadnjem letu, in da je prepričan, da bodo tudi zaradi reorganizacije ustanov oziroma zavodov, ki so se ukvarjali z vodami, na terenu vidne spremembe.
»Zavedamo se, da v Ljubljani ne moremo vsega vedeti in da ta načrt ne sme biti samo ljubljanski, ampak slovenski. Ne sme ostati mrtva črka na papirju. Nič nam ne bo pomagalo, če se bomo hvalili s fantastičnim načrtom, če na terenu ne bo nihče ničesar naredil in bodo ljudje vsake pol leta pod vodo. Številke o škodi dokazujejo, da je šlo vse prek meja. V zadnjih 25 letih so poplave v Sloveniji povzročile kar 2,2 milijarde evrov neposredne škode,« je opozoril Štravs. Ker denarja za izvedbo načrta za zmanjševanje poplavne ogroženosti v državnem proračunu in skladu za vode seveda še zdaleč ne bo dovolj, bo ministrstvo skušalo pridobiti evropska sredstva v finančni perspektivi za obdobje do leta 2020.
