Občine nimajo vpogleda v to, kaj doplačujejo svojim starejšim občanom, ki bivajo v domovih upokojencev in sami oziroma njihovi sorodniki nimajo dovolj sredstev za plačevanje oskrbe. Prav tako nimajo besede, v katerem domu naj bivajo in kakšne storitve si izberejo. So zgolj plačniki izstavljenega računa.
Zneski pa gredo v nebo. V vseh slovenskih občinah so se med letoma 2007 in 2014 povišali skoraj za dvakrat – s 25 na 50 milijonov evrov. Večinoma na račun vse večjega števila starejših in globljih socialnih stisk. V občini Dobje so leta 2012 za doplačila bivanja v domovih namenili pet odstotkov vseh odhodkov. Oskrbo v domovih upokojencev so morali plačevati šestim občanom, za vsakega povprečno 7200 evrov oskrbnine na leto. Župan Franc Leskovšek pove, da jih tepe starostna struktura občanov in da stroški iz leta v leto naraščajo. Bolj kot to se mu zdi problematično, da nimajo nikakršnega vpliva, v katerem domu naj oskrbovanec biva, kakšen naj bo standard obravnave in kakšne naj bodo cene teh storitev. »Vsak mesec dobivamo le nove položnice z novimi zneski in novimi doplačili za različne nadstandarde,« pravi.
Občine opozarjajo na primere, ko upravičenec ali sorodniki tudi v primeru, ko je občina v celoti plačnica storitev, izberejo krajevno ugodnejšo lokacijo ne glede na njeno ceno, ki se med posameznimi domovi lahko razlikuje tudi za dvakrat. Prav tako občina nima vpliva na to, ali upravičenec uporablja nadstandardne storitve, in ne podatkov o sprotnih potrebah upravičencev, ki najbolj vplivajo na ceno. Občine pričakujejo, da bodo s temi okoliščinami seznanjene vsaj ob izstavitvi računa, a izkušnje kažejo, da niso. »Smo zgolj plačniki,« potrdi dobovški župan.
V zameno del parcele v gozdu
Občine naj bi si praviloma te stroške povrnile na zapuščinskih obravnavah. »Vsi mislijo, da v zameno dobivamo stanovanja. Redko jih, redko se kje najde še kakšen denar, najpogosteje pa dobivamo deleže odročnih hiš ali deleže gozdnih parcel,« realnost pojasni Marinka Saksida, načelnica oddelka za družbene dejavnosti na novogoriški občini. Poleg tega centri za socialno delo, ki odločbe izdajajo, ne zapisujejo dosledno prepovedi o odtujitvi oziroma obremenitvi nepremičnine, katere lastnik je upravičenec. To, da starostniki pred odhodom v dom nepremičnine prepisujejo na svojce in se tako poskušajo izogniti temu, da bi po njihovi smrti del nepremičnine (ali vsa) pripadel občini, pa je že stara praksa. Občine morajo v tem primeru svoj prav dokazovati na sodišču, a ker to traja in stane, postopkov niti ne sprožijo.
Ministrstvo pripravlja rešitve
Na vse te pomanjkljivosti in težave je opozorilo tudi računsko sodišče. Po reviziji 22 občin, ki je te težave jasno razkrila, so ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v petih priporočilih naložili, naj ukrepajo. Ministrstvo se je na priporočila že odzvalo in domovom upokojencev poslalo navodilo o pravilnem obračunavanju nadstandardnih storitev. Pravkar pripravljajo navodilo, katere dodatne storitve in v katerih primerih jih domovi lahko zaračunavajo. V načrtu imajo tudi prenovo pravilnika o cenah, ki se sedaj med domovi razlikujejo tudi za dvakrat. Skupnost centrov za socialno delo pa bodo prosili, naj jim pojasni, zakaj centri upravičencem izdajajo različne odločbe o prepovedi prodaje oziroma obremenitve nepremičnega premoženja. Na ministrstvu sporočajo, da bodo preučili tudi druge pobude računskega sodišča in preverili možnost vzpostavitve spletnega portala, kjer bi vsi soudeleženi imeli vpogled v sprotne podatke. Pretehtati morajo tudi, ali bi občine kot soplačnice lahko imele več besede pri kraju in standardu namestitve upravičencev, in proučiti, kako lahko občine izpodbijajo prenose premoženja na svojce.
Kako bodo te spremembe vplivale na občinske proračune, je težko oceniti, bržkone pa ne bo šlo za velike prihranke. Ministrstvo je na razpravah pred sprejemom proračuna za prihodnji leti z občinami iskalo tudi druge rešitve, ki bi občine finančno razbremenile. V okviru trenutne zakonodaje jih niso našli.
