Sporazuma se je že pred časom prijela oznaka »prisilni jopič«, ki postane še bolj povedna v bosanskem originalu kot »luđačka košulja«. Prisila ga je narekovala, norost pa je, da je BiH vanj odeta še po dveh desetletjih, v času, ko je svet doživljal razvojne spremembe hitreje kot kdaj koli v zgodovini in je okoliška Evropa pred tem že dokaz(ov)ala, da etnični elitizem zastruplja vsako skupnost, še posebno pa, če se na okope postavi v jopiču enotne države. Prav to se je v Bosni zgodilo s hitenjem na volitve, s katerimi so postavili temelj tistemu, kar je kasneje slikovito opisal Miodrag Živanović, profesor na filozofski fakulteti v Banjaluki. »Sliši se kot znanstvena fantastika, toda dva HDZ v BiH se obnašata, kot da je na našem planetu najprej obstajal HDZ, pa so iz njega nastali Hrvati in iz Hrvatov ljudje. Obrnili so zakon evolucije. Podobno je storila SDA, ko gre za Bošnjake, enako pa pred desetimi leti SDS v Republiki srbski. To absurdno sklepanje izhaja iz ustavnega besedila in zato nanj vsi prisegajo,« je razlagal v intervjuju leta 2012, ko so po petih povojnih parlamentarnih volitvah nenehni prepiri med etnično obarvanimi strankami privedli do razpada vladajoče koalicije, najglobljo krizo po koncu vojne pa sta prišli reševat Hillary Clinton in Catherine Ashton z benignimi pozivi po političnih reformah.

Zakaj država dve desetletji po uveljavitvi sporazuma, ki je krepko preživel njegove podpisnike, nima v njem zahtevane lastne ustave, je razložljivo na več načinov. Prvi vzrok je, kot rečeno, v sporazumu samem, ki je dokončal z vojno začeto kosanje večetnične nekdanje jugoslovanske republike. Velika je odgovornost političnih vodij in njihovih prisklednikov na vseh ravneh, zatem pa tudi intelektualne elite BiH, ki je usoda države očitno ne gane, in ne nazadnje volilcev, ki vseskozi pristajajo, da živijo v kaotičnem stanju neživljenjskega temeljnega zakona večnacionalne skupnosti. Nad vsem skupaj pa vendarle dobiva največjo težo občutek, da se je nekje nepovratno izgubil etični imperativ, postavljen po civilizacijskem somraku druge svetovne vojne, namreč da bosta prva cilja človeštva in njihovih voditeljev mir in trajni napredek – ne samo gospodarski in tehnološki, ampak predvsem civilizacijski vseh držav in sveta v celoti. Mednarodni dokumenti z začetno ustanovno listino Združenih narodov so se sestavljali v tem duhu, ki se mu v primeru razpada Jugoslavije in še posebno bosanskega konflikta ni sledilo. Obe dogajanji sta bili v tedanjem globalnem prerazporejanju sil na začetku dovolj obrobni, da nista vzbudili pravočasnih skrbi, ko sta prekipeli, pa ni bilo več pravega odgovora nanju. Še posebno ne v Evropi, medtem ko za ZDA velja očitek, da so se ju lotili v že kar prirojeni maniri slona v trgovini s porcelanom.

Zdaj je že očitno, da je Evropska unija, zaslepljena z neoliberalistično osvetlitvijo prihodnosti sveta, prav v Bosni spregledala svojo lastno. Z daytonskim sporazumom je dobila v naročje poskusnega kunca, že okuženega z njeno sedanjo boleznijo vase zagledanih nacional(istič)nih političnih elit, ki jim gre na roko prisilni jopič oziroma bolje »luđačka košulja« v obliki zbirokratizirane kvazifederacije, ki shizofreno niha med državno skupnostjo in debatnim klubom, v obeh primerih pa je notranje razjedena. Sprva občutek imunosti, nato pa preobsedenost z dolžniško in evrsko krizo je lahko izgovor, da je bila skrb za tega povednega kunca prepuščena nekakšnim guvernerjem v obliki visokih mednarodnih predstavnikov brez neke resne analize, kaj jim kaže, še manj pa ideje, kaj naj z njim počnejo, da ne bo zgolj žrtev brezglavega poskusa. Z nekoliko zamude se namreč uresničuje nekaj let stara razlaga enega vodilnih ameriških pravnih strokovnjakov Francisa Boyla, da so ZDA s pomočjo preostalih velikih sil »skrojile državo BiH za 15 let in jo po Holbrookovem načrtu pripravile za dokončno razdelitev«. Reakcije iz Washingtona in Bruslja so bile tedaj žolčne, a če danes klinično mrtva enotna država BiH tega še ne potrjuje, je še vedno dokaz, da nihče ni imel v mislih kaj drugega niti leta 1995 niti kdaj kasneje.

S pazljivim opazovanjem podaytonske Bosne je imela Evropa štiri leta čas, da spozna, kaj za mirno prihodnost pomeni prenehanje rožljanja z orožjem, a se je odločila, da bo do skrajnih meja širila in krepila preživeli vojaški pakt. Skoraj celo desetletje ji je Bosna jasno kazala, da so etnično sožitje, solidarnost in medsebojno spoštovanje razlik kitajski porcelan, a ga je EU brez varnega ovoja stlačila v en zaboj, ki ga premetava v razburkanih mednarodnih vodah, pa naj je šlo za Bushevo vojno proti terorizmu ali sedanje begunske valove. Vsakokrat se le pobirajo in skrivajo črepinje razpadanja tako zložene osemindvajseterice evropskih držav. Tudi nauk prisilnega jopiča neživljenjsko postavljene skupnosti je medtem iz Bosne že prišel do Bruslja, a si ga Unija s slovensko politično elito vred z veseljem nadeva. V »luđački košulji« ne prepoznava svojih težav, ampak, prav noro, vidi svojo svetlo prihodnost.