Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog

No, pa smo le dočakali urejene spletne strani, tudi v angleščini. Japonski izvidnik je sicer podvomil o turistični »atraktivnosti« Šempetra in Vrtojbe, a je pohvalil spletni strani. Navdušila ga je tudi turističnoinformativna brošura, ki »si jo lahko kdor koli sname s spletne strani v formatu pdf«. Zares čestitke tistim, ki so poskrbeli za to redko turistično ugodje! Glede atraktivnosti pa naslednje. Verjetno sem že nekajkrat zapisal, da je lahko vsak kraj turistično privlačen, da ne uporabim oznake »atraktiven«, saj je ta zelo vsebinsko vprašljiva. Odnos do atraktivnosti je lahko zelo subjektiven, predvsem pa je vsebinski razpon besede zelo širok. Atraktivni so lahko tudi vrata neke hiše, urejen vrt, različna znanja prebivalcev nekega kraja, občuteno zapeta pesem… Vendar pa je za to več pogojev. Najprej zavedanje teh »atraktivnosti«, njihovo poznavanje in vključevanje v turistične vsebine ter zgodbe nekega kraja. Seveda mora biti primerno razumevanje pojma in vsebin »atraktivnosti« tudi na strani obiskovalcev, ki prihajajo v neki kraj. Po navdušenju nad dobrimi spletnimi stranmi in brošuro se je vtis o občini Šempeter - Vrtojba nekoliko pokvaril z obiskom TIC. Ti TIC so v Sloveniji očitno kolo s predrto gumo na našem turističnem vozu, saj bi na prste ene roke lahko prešteli tiste, ki so našim dosedanjim izvidnikom, tako v poletnih kot zimskih izvidnicah, zapustili prijetne oziroma pozitivne vtise. Priznam, da sem osupnil ob prebiranju poročila o obisku šempetrskega TIC in še posebno odzivanju tamkajšnje uslužbenke. Ne le neprijazen ton, ki je spremljal posredovaje informacij, predvsem tudi občutek, da je nadležen, ki je zajel našega japonskega izvidnika. Popolnoma nekaj drugega je bila izkušnja slovenskega izvidnika, ki ga je v TIC sprejel »simpatičen in zgovoren gospod«, kar dokazuje, da imajo v tem TIC vsaj dva zaposlena. Za razliko od dame je gospod japonskemu izvidniku posredoval vrsto podatkov o kraju, njegovih zanimivostih ter ga opremil z brošurami in zemljevidom občine. Manj uspešen je bil pri odgovoru na vprašanje, kaj je tipična lokalna jed Šempetra - Vrtojbe. Odločil se je za »frtaljo«, torej jajčno omleto z različnimi dodatki, kar eno jed spremeni v paleto različnosti, tudi glede na letni čas. A to je bilo očitno že preveč in slovenski izvidnik se je odločil za ne preveč letnemu času in tudi kulinarični regiji primerno jed, to je za »jurčke na posteljici iz rukole in s sirom«. Ob tej »posteljici« naj zapišem, da naši gostinci naravnost obsedeni s takšnim poimenovanjem. Posteljice, steljice in še ne vem kakšne v pomanjševalnicah poimenovane »spalne površine«, za nanje položene mesne, testene, gobje in ne vem kakšne rezine. Ali res ne moremo zapisati popolnoma preprosto, da so jurčki na rukoli in siru. Posteljica je popolnoma nepotrebna in zares ne vem, kdo je bil veliki izumitelj te tradicije v gostinski ponudbi Slovenije. Si predstavljate prevode teh postelj(ic) in stelj(ic) v druge jezike? Hudomušni Angleži bi rekli: What a joke! A pomudimo se še malo pri hrani. V Vrtojbi je našega japonskega izvidnika in njegovo soprogo zelo pozitivno presenetila lokalna peka kruha. Ne vem, ali imajo na spletnih straneh občine zapisano, da si turisti lahko ogledajo vsakdanjo peko kruha in ga tudi kupijo. Torej imajo v občini Šempeter - Vrtojba vsaj dve odlični turistični vsebini: možnost ogleda peke kruha in njegov nakup ter okušanje. V gostinski hiši, kjer pečejo ta kruh, sta naša izvidnika tudi naročila kosilo, ki pa je bolj malo odražalo kulinarične posebnosti tega dela Slovenije. Japonski izvidnik je tako naročil »značilno« pico, njegova soproga pa krožnik s polento, njoki in jurčki. Čeprav sta zapisala, da je bila hrana zelo okusna, je bilo njuno navdušenje nad restavracijo povezano predvsem z dejstvom, da sami pečejo kruh za krajane, in to sta označila kot »res dobro«. Kako malo je treba, da so turisti iz drugih okolij navdušeni in zadovoljni. Tako tudi lažje pozabijo, da je bil v hotelski sobi pokvarjen radiator in je bila torej soba brez gretja. Zanimivo, da se je lastnica poskušala odkupiti za to napako s steklenico vina, kar je vsekakor odlična gesta. A bolje bi bilo, da bi gretje delovalo in vina ne bi bilo treba niti darovati. Japonski izvidnik je sicer plesalec in v pomanjkanju »atraktivnih« vsebin je odkril, da v Šempetru - Vrtojbi prirejajo tudi plesni festival. Ne le odkril, ampak je to vzbudilo njegovo zanimanje. Zato zares upam, da ga bodo občinski organizatorji povabili na naslednji festival! Če bodo seveda prebrali te vrstice...

Marjana Grčman, urednica TV-oddaje Na lepše, TV Slovenija

Žalosti me, da izvidničar Ryuzo niti v Šempetru niti Vrtojbi ni našel nič zanimivega. Tu je s svojim odnosom na vsej črti pogrnila uslužbenka v TIC. TIC je vendar ogledalo občine in prvi stik s krajem. In uslužbenci so tam zato, da turista s ponudbo tako navdušijo, da se v njihove konce želi vrniti. Ne pa da ga zaradi nezainteresiranosti izgubijo. Zame osebno je to območje eno zanimivejših. Najbrž zato, ker nisem obiskala TIC. In ker sem si zgodbe in vodnike našla sama. Zato mi je žal, da na TIC izvidničarju niso niti omenili nadvse uspešnega projekta Poti miru, ki poteka tudi skozi ta prostor. Nič ni izvedel o kolesarskih poteh med Vrtojbensko-Biljenskimi griči. Uslužbenki se tudi ni zdelo vredno omeniti obiska nekdanjega stražarskega stolpa, ki velja za najmanjši muzej v Sloveniji! Tu najbrž manjka strokovna povezava TIC in turističnega vodenja z Goriškim muzejem. Žal mi je, da Ryuzo ni ničesar izvedel o življenju ob meji, ki je ločevala ljudi in spletala zgodbe za filme. Tako zelo mikavne, da so vzbudile celo zanimanje Emirja Kustorice. Še bolj pa me žalosti, da ni obiskal enega bolj edinstvenih muzejev sploh – urejenega v nekdanji mrliški vežici v Mirnu pri Kostanjevici. Rekli boste, da je to pač druga občina. Mar mi je za to. Sem turistka in zanimajo me zgodbe – ljudi in vasi, še bolj pa meje, ki je naredila goriške ljudi tako zelo posebne. Izvidničarju v tolažbo pošiljam povezavo do oddaje Na lepše, v kateri smo predstavili zgodbe tega prostora. Njemu v predstavitev, vam na občini in TIC pa v opomin, kaj vse vam leži pred lastnim pragom. Samo pogledati morate čez občinske meje.

Primož Žižek,direktor podjetja E-laborat

Kot osnovo za presojo turističnega cilja Šempeter - Vrtojba smo vzeli informacije, predstavljene na občinskih straneh, kot tudi na straneh zavoda za kulturo, turizem, šport in mlade. Vsebine so podvojene, a žal tudi nekonsistentne. Osnova vsakega spletnega nastopa je strategija ciljev, ki jih želimo doseči. Čemur sledijo vsebinska strategija, informacijska arhitektura, uporabniška logika, informacijski tok in tako dalje. V primeru Šempetra - Vrtojbe je pri spletnem nastopu opaziti toliko nekonsistentnosti, da je za izkušenega turista spletni nastop precej nejasen in premalo učinkovit. Nekatere vsebine so odlične, a premalo aktivne, nekatere vsebine spet povsem umanjkajo ali pa se celo podvajajo že na ravni menijske ponudbe. Glede na opise in ponudbe bi bilo treba okrepiti vizualizacijo in ustvarjanje tako imenovanega imaginarija, v središče pa postaviti odlični položaj turističnega cilja kot izhodiščne točke za turiste v širšo regijo. Deloma je spletni nastop preveč uradniški, deloma preveč stihijski. Nujno je poenotiti vsebine, izvleči iz obstoječih dobrih praks (na primer opisi znamenitosti, zemljepisnih značilnosti, kulture, pa tudi 350-stopinjski video ogledi ali na primer opisi nekaterih poti in aktivnosti) najboljše smernice in preformulirati spletni nastop v sodobnejšo interpretacijo ponudbe ter turistom omogočiti navdušenje, ki bo spodbujalo klike in posledično nočitve. Ocena: v šoli bi dobili dobro, ampak predvsem zato, ker se učitelj ne bi moral odločiti, ali je avtor naloge dal od sebe vse ali skoraj nič.

Vito Avguštin, Dnevnik

Delovanje turističnoinformacijskih centrov je v resnici odvisno od posameznika, ki je tam zaposlen ali tam dela, od njegove volje, pripravljenosti za delo, izobrazbe, prijaznosti, seznanjenosti z dogodki in zanimivostmi v kraju. Ni namreč nekih minimalnih standardov, kaj naj obiskovalec pričakuje, ko vstopi v TIC. In tako se lahko primeri, da naleti na izjemno prijazno osebo, ki se mu posveti, predlaga, kako naj z obiski in ogledi zapolni dan, kje naj se ustavi in kje naj gre na kosilo pa tudi, kaj naj naroči oziroma vsaj poskusi. Prav tako se lahko zgodi, da naleti na osebo, ki je slabe volje, ki ne ve natančno, zakaj tam sedi, in ki celo obiskovalca, vidno presenečena, ker jih je obiskal (namesto da bi bila vidno vesela, ker jih je obiskal), pošilja drugam. To je podobno, kot če bi trgovec zaposlil nekoga, da bi kupcem pomagal pri iskanju tistih izdelkov, ki jih želijo kupiti, pa bi namesto predlogov vsakemu kupcu rekel: Ah, saj tu nimate kaj kupiti, pojdite raje v trgovino čez cesto. Kaj mislite, koliko časa bi trgovec plačeval takšnega zaposlenega?

Glede označb smo že pisali, bistveno pri vsem skupaj pa se mi zdi, da za nekaj tabel ali oznak ni potrebno prav veliko denarja in časa, le volja je nujna. Glede hrane bo zagotovo veliko napisal prof. Bogataj, glede spletnih strani Primož Žižek, zato naj omenim le še dve stvari – pohvaliti je treba zelo dober odziv v hotelu, ko jim je naš izvidnik povedal, da je soba hladna, glede ocene, kaj je kje atraktivno, pa bi bil previdnejši. Za nekoga je namreč izredno zanimiva plezalna stena in bi na njej preživel ves konec tedna, za drugega je več kot zanimivo poslušanje zborovske glasbe, za tretjega spet nekaj povsem drugačnega. Okusi so pač različni, pričakovanja prav tako. Jasno je, da vsak izhaja iz sebe, iz svojih meril, kaj ga privlači. Ponudbe seveda nikjer na svetu niso pogodu in pisane na kožo prav vsem, ki so nekje na obisku. Pomembneje je, da so te ponudbe korektne, da torej ne ocenjujemo glede na to, kaj nam je všeč in kaj ne, ampak glede na to, ali je bila ponudba kakovostna, dobro pripravljena ali ne.