Ali je Kapital v 21. stoletju, obsežna in zelo odmevna knjiga francoskega ekonomista Thomasa Pikettyja, prav tako prelomno delo, kot je bil nekoč Marxov Kapital? To je bilo sicer eno izmed vprašanj na pogovoru, ki ga je o tej Pikettyjevi knjigi (pred dvema mesecema je izšla tudi v slovenskem prevodu pri Mladinski knjigi) organiziral Inštitut za delavske študije, toda že iz vabila na to razpravo je bilo jasno, da bo pristop bolj kritičen kot apologetski.
Navajam samo prva stavka: »Pikettyjev Kapital v 21. stoletju je ambivalentno delo. Na ravni ekonomske teorije in analize deluje hkrati prevratno in konservativno.« Na pogovoru so sodelovali dr. Rastko Močnik ter sodelavca Inštituta za delavske študije Rok Kogej in Tibor Rutar, vodil pa ga je Sašo Furlan, prav tako sodelavec tega inštituta. Pred tem so na kratko predstavili še eno Pikettyjevo knjigo, Ekonomija neenakosti, njegovo starejše delo, ki je te dni izšlo v slovenskem prevodu pri založbi Sophia, zbornik Brati Kapital v 21. stoletju, ki ga je izdal Inštitut za delavske študije, ter internetno stran neenakost.je, kjer se je mogoče na interaktivni način poučiti o razsežnosti ekonomske neenakosti po svetu in v Sloveniji.
Dober trenutek izida
Rastko Močnik je najprej spomnil na to, da je Pikettyjev Kapital v 21. stoletju postal svetovna uspešnica šele potem, ko je izšel v angleškem prevodu, torej v jeziku hegemona. A vseeno gre za avtorja, ki priča, da se je v Franciji ohranila pluralnost ekonomske teorije, da torej njihov akademski in raziskovalni aparat še ni povsem podlegel neoliberalističnemu enoumju. Po Močniku Piketty pripada socialno-liberalni usmeritvi, ki je prevladovala v socialni demokraciji, ko ta še ni zavila na desno. Piketty se nima za socialista, a vseeno svetuje španskemu Podemosu in britanskemu laburističnemu voditelju Corbynu, je povedal Rok Kogej. K uspehu knjige, je menil Tibor Rutar, je nedvomno prispevalo tudi to, da se je pojavila v času krize in gibanja Occupy, ki je izpostavilo problem ekonomske neenakosti; in prav ta problem neenakosti je tudi glavna tema Pikettyjeve knjige, kar je njena glavna zasluga, ki jo zasenčuje edino dejstvo, da je obravnavana z vidika neoklasične ekonomije. Anej Korsika v svojem prispevku v zborniku Brati Kapital v 21. stoletju to pove malo bolj marksistično: »Piketty ne uvidi, da je vsaka neenakost vedno že proizvod določenih družbenih razmerij. Politično vprašanje, torej vprašanje spreminjanja družbenih proizvodnih odnosov, tako postane izključno moralno vprašanje spreminjanja odnosov distribucije in redistribucije.«
Distribucija namesto produkcije bogastva
Tako je menil tudi Rastko Močnik, namreč da se Piketty ukvarja samo z distribucijo družbenega bogastva, ne pa, tako kot Marx, s kapitalistično produkcijo, katere posledica je družbena neenakost. V tem pa je implicirano tudi to, kar eksplicira Alberto Toscano v omenjenem zborniku: že res, da Piketty govori o neverjetnem prenosu bogastva od revnejših 90 odstotkov k vrhnjim 10 odstotkom, vendar tega ne poveže z odnosi izkoriščanja in razlaščanja, ki utemeljujejo katastrofalne neenakosti. Za vse sodelujoče v razpravi pa je glavni problem Pikettyjevega dela v tem, da koncept kapitala ni zgodovinsko določen, ni analiziran kot družbena forma, ampak kot računovodska mera; pri Pikettyju je kapital vse, kar prinaša donos. In kar je bilo »že od nekdaj« tako, v čemer ni težko prepoznati težje k naturalizaciji kapitala.
Kar imata Marx in Piketty skupnega, je pripomnil Močnik, je edino to, da oba rada citirata Balzaca, le da ima Piketty najrajši Vautrinov govor Rastignacu v Očetu Goriotu, kjer pravi, da je dohodek na dediščino dvakrat večji od gospodarske rasti. Piketty namreč izpostavlja rentniški dohodek kot materialno dušenje, ki ga preteklost v obliki lastnine vrši nad sedanjostjo in prihodnostjo.
Za Pikettyja, so poudarili govorci, je antikapitalizem naivna pozicija; njegov Kapital v 21. stoletju je nedvomno prispeval k demokratizaciji vednosti o družbeni neenakosti, v bistvu pa je reševanje kapitalizma pred njim samim. Politični ukrepi, ki jih Piketty predlaga (zlasti davčne reforme), niso namenjeni odpravljanju družbene enakosti, marveč njenemu obvladovanju, a še ti ne najdejo političnega naslovnika. To bi pravzaprav morala biti evropska komisija, je menil Rastko Močnik. A ta je tako gluha, da noče poslušati niti razsvetljenega consigliereja, kot pravi Toscano. Se bo res kapitalizem prej sam zrušil in nas zadušil?
