V Sloveniji se postavljanju žičnatih ovir ni mogoče legalno zoperstaviti zaradi določil 8. člena zakona o nadzoru državne meje. Ta daje policiji pravico, da postavi tehnična sredstva na tujih zemljiščih, če je to potrebno za uspešen nadzor državne meje.
Na ministrstvu za notranje zadeve (MNZ) so nam pojasnili – kot je bilo ob vsej naglici in skrivnostnosti mejnih ukrepov mogoče razumeti –, da država ravno zdaj pripravlja tudi pisno dokumentacijo, s katero bodo lastnike obmejnih zasebnih zemljišč obvestili o bodeči žici, ki de facto tam že stoji. Eden od naših sogovornikov, čigar družina ima zemljišče v Beli krajini, na katerem zdaj stoji žica, se je z ironičnim nasmeškom spraševal, ali to pomeni, da lahko trenutno vsakdo ograjo na svojem ozemlju tudi sam podre. »Uradno« namreč ljudje še niti ne vedo, kdo jo je tja postavil, kaj šele da bi se »uradno« lahko pritožili. Na MNZ so sicer zatrdili, da je policija občane obveščala vnaprej, a najmanj v eni od istrskih krajevnih skupnosti, kjer so žico postavljali konec tedna, ni bil obveščen nihče.
Šele ko bodo imeli lastniki zemljišč v rokah dokumente, se bodo lahko pritožili – sprožili bodo lahko denimo upravni spor. Dotlej pa lahko »sporni« 8. člen zakona o varovanju državne meje pred ustavno sodišče postavi zgolj varuhinja človekovih pravic. »Država bi morala vsaj na nekaterih delih meje, kjer ograjo postavlja zgolj preventivno, skrbno pretehtati upravičenost posega v zasebno lastnino,« pravi naš sogovornik, strokovnjak za ustavno pravo, ki zaradi občutljivosti tematike ni želel biti imenovan.
Civilne iniciative so se žici že uprle v Beli krajini, na Ilirskobistriškem, kjer so aktivisti žico celo prerezali, in v Istri. »Najostreje protestiramo proti postavljanju bodeče žice na meji slovenske Istre. Vzbuja strah med ljudmi, saj se zapiramo pred zunanjim svetom, to pa ustvarja izredne razmere,« je sporočilo Združenje protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper.
»Slovenska Istra je v svoji zgodovini veliko pretrpela, bila je ožičena, predmet poigravanja velikih sil, in se je vendarle postavila na svoje noge zahvaljujoč NOB in protifašizmu, ki ji je zagotovil svobodo. S svojo odprtostjo je ustvarila dobre medsosedske odnose in se je uveljavila kot turistična in gospodarska destinacija. Sprašujemo se, kje so naše vrednote, strpnost, toleranca, sočutje do ljudi, ki trpijo in iščejo boljše življenje. Ali smo kot družba popolnoma odpovedali?« so borci zapisali v protestnem pismu.
V Avstriji zasebna lastnina »sveta«
V Avstriji je medtem vse drugače. Pri naših severnih sosedih si država ni uzakonila pravice, da sme na tuji zemlji brez soglasja lastnikov postaviti ograjo. Zaradi takšnega zakonskega priseganja na nedotakljivost zasebne lastnine avstrijska vojska do konca leta ne bo mogla postaviti žičnate tehnične ovire na predvidenem 3,7-kilometrskem odseku vzdolž meje. Manjkalo bo kar 800 metrov ograje.
Največji štajerski vinogradnik na tem obmejnem pasu Erich Polz in nekdanji graški mestni svetnik Walter Strobl iz vrst ljudske stranke (ÖVP) sta najbolj znana nasprotnika ograjevalnega varnostnega posega na meji med Slovenijo in Avstrijo.
Strobl, čigar družinska posest leži tik ob slovenski meji, je prepričan, da je ograja znamenje nadaljnje »orbanizacije« Avstrije. Zato je odločno zavrnil soglasje, ko so ga pred dnevi obiskali policisti. Po njegovem mnenju je varnostni ukrep s podpisom notranje ministrice in njegove strankarske kolegice Johanne Mikl - Leitner povsem nepotreben, saj migranti nimajo nobenih ambicij, da bi se v postopku prehajanja meje ilegalno izognili prehodnima centroma v Šentilju in v sosednjih Špiljah. Tam namreč dobijo hrano in pijačo, imajo zdravstveno oskrbo in organiziran prevoz naprej proti Nemčiji.
Niti pod Titom ni bilo žice na zeleni meji
»Pri nas ni bilo ograje niti v času Tita. Tukaj smo se in se še zmeraj počutimo varno,« je avstrijskim medijem pojasnil vinar Polz. Državi je rekel ne. Zgrozil se je namreč ob dejstvu, da pristojni uradniki avstrijskega notranjega ministrstva niso predhodno obvestili lastnikov obmejnih parcel, poleg tega pa si sploh niso prišli na teren ogledat razmer. Če bi opravili ogled, bi ugotovili, da je ograja na strmem gričevnatem terenu povsem nesmiselna, poleg tega pa bi morali vinogradniku posekati več kot tisoč trsov, ki rastejo na Polzevih eminentnih južnih legah.
Ograja je zanj znamenje kriznih območij. Avstrijskoštajerska vinska cesta, ki je letos praznovala 60-letnico obstoja, pa ni krizna cona, temveč izrazito uspešna turistična destinacija, ki jo obišče več sto tisoč ljubiteljev vina na leto. Zato je po oceni Polza varnostni ukrep škodljiv za tamkajšnje gospodarstvo. Vinogradnikova odločnost je že doživela odziv. Nekaj ljudi mu je pisalo in mu sporočilo, da ne bodo več kupovali njegovega vina. »Ampak to so le posamezniki, odziv večine je bil zelo pozitiven in so mi čestitali za odločno držo,« pravi Polz.
V štajerski policijski direkciji trdijo, da luknje v ograji niso problematične, ker je ta tehnični ukrep v prvi vrsti namenjen usmerjanju migracijskega toka. Če bo treba, bodo ob luknjah postavili policijske patrulje. Obsežno organizacijsko preurejanje v teh dneh doživlja zbirni center v Špiljah. Prišleke bodo v novem letu obveščale velike informacijske table, zaradi povsem spremenjene logistike pa bo registracijski in nadzorni postopek v prihodnje potekal v 30 kontejnerskih bivalnikih.
Tomaž Klipšteter, Uroš Škerl Kramberger
