Županom se ne ljubi več razlagati vsakemu občanu posebej, da ne morejo kar tako po domače delati. Pa da sosedovega Jožeta, ki ima plug, ne morejo kar tako mimo vsega zadolžiti, da bo pozimi plužil ceste. To jim preprečuje država z zakonom o javnem naročanju. Pa čeprav vsi vedo, da bo Jože to naredil veliko bolje in prej kot vsi državni plugi skupaj. Siti so že razlag, da cesta do priljubljene nedeljske izletniške točke tudi letos ne bo pokrpana, ker jim država vsako leto nameni manj povprečnine. Niso jim več smešna vprašanja, zakaj v lokalni knjižnici že dolgo nimajo nobene nove knjige.
Radi bi končno postali krojači velikih razvojnih projektov (zaradi česar so seveda tudi dobili podporo na volitvah) in imeli v rokah tudi škarje, ne samo revnega platna. Zato jim tudi ni vseeno, kako naj bi bile pokrajine zapakirane. Pokrajine, ne kakšni njihovi približki! Radi bi volitve, radi bi jasno opredeljeno vlogo vsake posamezne občine. Radi bi čisto nov sistem, da bo od vsega začetka jasno, kako in kaj. Pa tudi če stane. Ni jim do tega, da bi se s sosednjimi župani kregali, kdo je bil tisti tretji, ki je sprejel odločitev, da je Kanin regionalnega pomena. Kako je Kanin regionalen, a ni samo bovški? Ne, pravila morajo biti na lokalni ravni zaradi dobrih medsosedskih odnosov jasna.
Tudi država bi na drugi strani rada korak bližje ljudem oznanjala svoja prepričanja. Ona bi bila rada servis občinam, rada bi aktivneje nadzirala njihovo delovanje. Zadnje, kar si želi, je, da bi občine skozi pokrajine še bolj pritiskale nanjo. Res se ji ne da več ukvarjati z vsemi 212 župani in njihovimi kanalizacijami, nenehnim nestrinjanjem in strahom, da jih bodo čez noč ukinili. Pa z njihovim čudnim pretakanjem denarja po krajevnih skupnostih, ki niso več tako strogo podvržene zakonu o javnih naročilih. Pa s tisoč in več najrazličnejših javnih zavodov in s kar tremi različnimi združenji občin. Državi ni tako pomembno, v kakšni obliki naj svojo namero uveljavi. Pomembno je le, da bo poceni in hitro. In ni je bolj poceni in hitre rešitve, kot je uvedba upravnih okrajev. Uradniki na upravnih enotah so tako in tako že njeni, pa ji gotovo ne bodo hrbta obrnili.
Občine in država na pokrajine gledajo kot na svoj teleskopski podaljšek. O njih razpravljajo skoraj četrt stoletja, izpeljejo pokrajinski referendum in na njihov račun spremenijo ustavo. Na koncu država ugotovi, da so predrage, občine pa, da jih potrebujemo bolj kot kadar koli. Poznavalci pravijo, da dvotretjinske podpore v parlamentu nikoli ne bodo dosegle. Ker o njih odločajo poslanci, ti pa so malo od države (plačilna lista) in malo od občin (volilci). Vi pa ste mislili, da pokrajin ne bo zato, ker Goričani nočejo biti severni Primorci in ker Tolminci niti pod razno ne mislijo biti Goričani. Ali pa zato, ker Litijčani nočejo, da bi bil sedež njihove pokrajine v Domžalah. Vse to je samo predstava za ljudstvo.
