»Gospod šef, priti v Slovenijo je misija nemogoče. Takoj ko sem prečkal mejo, so me najprej stlačili v nekakšen sprejemni center in zahtevali dokazila, kje sem prečkal schengensko mejo in kje so me na poti do Slovenije popisali in mi vzeli prstne odtise. Potem so me vrgli nazaj na Hrvaško. Tam me je sprejel notranji minister Ostojić, me razumevajoče poslušal, rekel nekaj grdih na račun nečloveške slovenske vlade, potem pa so me ponoči zapeljali do neke reke in rekli, naj plavam čez, češ da je tam Slovenija. Oprtal sem si vreče z darili in šel. Skoraj bi utonil. Na drugi strani so preletavali helikopterji z močnimi žarometi, psi so lajali in sem bežal, dokler nisem obtičal v kolutih bodeče žice. Bolj sem se premetaval, bolj sem se zapletal. Zjutraj sem videl, da so v žico zapleteni mrtva košuta in divji prašič ter dva še živa lokalca, ker sta pijana stavila, kateremu bo uspelo preskočiti žico. Lovci so odstranili mrtvo divjad, mene in pijančka pa pustili tam bingljati tri dni, ker sem menda sodil v pristojnost vojske. Vaščani so mi dali jesti, a me tudi niso upali sneti. Še bi bil tam, če me ne bi osvobodila dva cestarska delavca, Mujo in Haso, in me z razpadajočo stoenko odpeljala v Ljubljano.« »Vidiš, še je dobrih Slovencev,« ga je tolažil vrhovni Božiček.
»Drekec, pekec,« je zarohnel Božiček Jože. »Šele v Ljubljani se je začela štala. Najprej so me na Čopovi neki mladci začeli zmerjati, da sem ekspozitura velekapitala, multinacionalk in posiljevalec s potrošniško miselnostjo. Komaj sem pobegnil na Tromostovje in tam srečal madžarskega Božička Szekelyja, ki je ušel iz madžarskega zapora, kamor so ga zaprli, ker je brez potnega lista prečkal mejo. V paru bo lažje, sva rekla, a tisti hip se je okrog naju začela zbirati množica z značkami NSi in se drla, da dva Božička skupaj pomenita istospolni par, da je dovolj teh homoseksualcev in da Za otroke gre in da sva pedofila, saj si vsakega otroka dava na koleno in ga pobožava. Prišli so še drugi in naju začeli zmerjati, da sva islamska terorista, saj se nama zaradi brade in čepice vidijo samo oči, da nosiva nikab in burko, kar ni v skladu s slovensko tradicijo, in da ogrožava slovensko samobitnost. Začeli so trgati obleke z naju, da vidijo, če nimava bomb na trebuhu. Komaj naju je rešila policija, ekspresno z drugimi begunci naložila na vlak, poslala naravnost v Nemčijo in šele tam nama je Angela Merkel verjela, da sva – Božička. Jaz v Slovenijo ne grem več, pa četudi mi dvigneš plačo na 780 evrov,« je odločno, verjetno prvič v svojem božičkovem življenju, rekel Božiček Jože.
Tako so slovenski otroci prvič v samostojni državi ostali brez božičnih daril in menda je tudi dedek Mraz zavrnil prihod v Slovenijo.
