V osmino finala lige prvakov so se uvrstili trije angleški klubi, čeprav je na začetku kazalo na zgodovinsko slabo letino kolektivov iz Anglije. Na prvih šestih tekmah skupinskega dela so namreč izgubili kar petkrat, kar je najslabši izkupiček, odkar obstaja skupinski del tekmovanja.
Padec konkurenčnosti angleških klubov je opazen v zadnjih šestih sezonah. Izjema je Chelsea, ki je leta 2012 postal evropski prvak. V tem obdobju so se v polfinale lige prvakov uvrstili trije angleški klubi (Manchester United in dvakrat Chelsea), pred tem pa so bili trije angleški predstavniki v polfinalu kar tri leta zapored (2007, 2008 in 2009). Angleška rast se je začela leta 2004, ko sta bila najprej dva angleška kluba v četrtfinalu, vrhunec pa je bilo leto 2008, ko sta se v finalu pomerila Manchester United in Chelsea. To je bil čas, ko so bili angleški klubi strah in trepet evropskih zelenic. Edina grožnja so bili zgolj sami sebi. Če jih je premagal kakšen španski ali italijanski klub, je šlo kvečjemu za trenutni navdih. Denimo AC Milan, ki je leta 2007 vrhunski nogomet igral le zadnja dva meseca in v polfinalu ugnal Manchester United ter v finalu še Liverpool.
Sedem milijard evrov za tri sezone
V zadnjih treh sezonah ni bilo v finalu lige prvakov nobenega angleškega kluba. V letih 2013 in 2015 celo nobenega v četrtfinalu. Primat nad evropsko elito so prevzeli Barcelona, Real Madrid in Bayern München. Vprašanje je, zakaj, saj angleška liga ostaja najbolj gledana liga na svetu, kjer v povprečju igrajo najdražji nogometaši z najvišjimi plačami. Tudi stadioni so v večini primerov urejeni, enako velja za organiziranost lige s posebnimi televizijskimi oddajami ter tedenskimi, mesečnimi in letnimi izbori najboljših posameznikov. Vse je urejeno in pregledno.
Takšen standard ima močno finančno zaledje. Vodstvo angleške lige je televizijske pravice za prihodnje tri sezone (2016–2019) prodalo za sedem milijard evrov. Večje zneske obračajo le onkraj Atlantskega ocena v ligi NFL ameriškega nogometa (36 milijard evrov za osem let), košarkarski ligi NBA (22 milijard evrov za devet let) in bejzbolski ligi MLB (11 milijard evrov za osem let). Bistveno manj so vredne televizijske pravice drugih evropskih državnih prvenstev. Za novo pogodbo se pogajajo v Španiji, kjer naj bi bil dogovor sklenjen za milijardo evrov na sezono, nemška liga pa naj bi televizijske pravice prodala za 1,4 milijarde evrov na sezono. Kljub temu sta med klubi v najboljšem položaju Real in Barcelona, ki na leto prejmeta približno 160 milijonov evrov televizijskega denarja, najboljši angleški klubi pa 130 milijonov evrov. Do večjih razlik prihaja med moštvi na dnu razpredelnice. Če lahko Las Palmas in Gijon v Španiji pričakujeta po 20 milijonov evrov na sezono, dobi zadnjeuvrščeni angleški klub na sezono kar 90 milijonov evrov.
Signal angleške lige seže v 212 držav, v 643 milijonov domov in ima pet milijard potencialnih gledalcev. Še posebno je priljubljena v državah nekdanjega britanskega imperija. Recimo lani, ko je prišel Chelsea na priprave v Vrbo na Koroškem ob Vrbskem jezeru, je slovensko soseščino obiskal tudi navijač Londončanov Jacky Wong iz Hongkonga. »Prišel sem samo zaradi Chelseaja. Vse poletne počitnice preživim v krajih, kjer ima priprave moj najljubši klub,« je povedal lani za Dnevnik. »Najbolj mi je všeč Jose Mourinho. Zaradi njega sem začel navijati za Chelsea. Srečal sem ga že večkrat. Prvič na Kitajskem, ko je bil trener Reala, drugič sem govoril z njim v Madridu, potem sem ga videl še v Maleziji,« je govoril Wong, ki je v domovini profesor matematike na srednji šoli.
V Angliji več tujcev kot domačinov
Če španski, italijanski in nemški kolektivi v večini primerov ostajajo v domači lasti, je drugače v Angliji. Arsenal, Aston Villa, Chelsea, Fulham, Liverpool, Manchester City, Manchester United, Southampton in Sunderland so povsem v tujih rokah. Delno so v tuji lasti še Bournemouth, Watford, Swansea in West Ham, samo sedem prvoligašev pa je v rokah Britancev.
Tudi med nogometaši je največ tujcev v Angliji. Skupno je v zgodovini angleške lige zaigralo 1430 tujcev iz 97 držav. V letošnji sezoni je v prvi angleški ligi kar 67,8 odstotka tujcev, kar je bistveno več kot v preostalih štirih najboljših ligah. V nasprotni smeri odstopa španska liga, kjer je le 41,8 odstotka tujih nogometašev. Tovrstna razmerja vplivajo tudi na uspešnost državnih reprezentanc. Španija je v zadnjem obdobju dobila dve evropski in svetovno prvenstvo, Anglija pa na velikih tekmovanjih zbira le razočaranja. Tako angleški klubi kot angleška reprezentanca so torej dokaz, da več denarja ne pomeni nujno tudi več uspehov. Toda novo priložnost bodo angleški klubi imeli že prihajajočo pomlad v ligi prvakov, angleška reprezentanca pa poleti na evropskem prvenstvu.
