V osrednjem Wimbledonu, znanem predvsem po najstarejšem teniškem turnirju, ki ga organizira še vedno najbolj snobovski in eliten športni klub na svetu, v katerega se najlažje včlaniš, če zmagaš na turnirju (resno!), sta najbolj priljubljeni in najbolj obiskani ustanovi wimbledonska knjižnica in pub Alexandra. Stojita drug ob drugem na glavni wimbledonski ulici, vzdolž katere je na samo približno tristo metrih enajst nepremičninskih agencij in sedem restavracij.
Tudi knjižnice zapirajo
Kriza v pubih, ki ostajajo središče lokalnega druženja, še kar traja. Letos jih je na Otoku zaprlo vrata v povprečju 29 na teden, največ v Londonu, v Londonu pa največ na jugovzhodu, kamor sodi tudi Wimbledon. Od leta 1980 do letos so zaprli 19.000 pubov. Njihovo število se je zmanjšalo z 69.000 na 50.000. Vseeno ni nobene možnosti za to, da bi zaprli pub Alexandra.
To bi gotovo sprožilo še večje proteste, kot jih je Wimbledon doživel leta 2013, ko so se prvič razširile govorice, da bodo zaprli drugo najbolj priljubljeno ustanovo v Wimbledonu – knjižnico, ki je enako polna Alexandra. Ta bojazen velikega dela Wimbledončanov se od takrat ponavlja vsako leto, ko se bliža 1. april, začetek novega finančnega leta. Ker že druga vlada premierja Davida Camerona ne klesti samo sociale, ampak tudi proračun za lokalne vlade. Zato so na Otoku po letu 2009 zaprli že 889 knjižnic. Od prvega aprila letos do prvega aprila 2016 jih je bilo za odstrel določenih še 400. Wimbledonske, v kateri imam dobre zveze, saj je med zaposlenimi tudi Slovenec, na srečo povprečnih in podpovprečnih, na kratko nebogatih Wimbledončanov, ni bilo med njimi. Novo leto prinaša novo grožnjo: zaprli naj bi še deset odstotkov ali 500 od še živečih 4500 britanskih knjižnic, ki so na Otoku veliko več kot ustanova za izposojo knjig. Kar 51 odstotkov Otočanov ima člansko izkaznico za knjižnice, 47 odstotkov Otočanov pa je bilo letos vsaj enkrat v knjižnici.
Te so za mnoge zelo pomembne. Ne samo zaradi zelo poceni izposoje knjig, zgoščenk in DVD s filmi in računalnikov z odlično internetno povezavo, ampak tudi zaradi druženja ljudi, posebej starejših, ki ne uživajo alkohola ali pa nimajo dovolj funtov, da bi zahajali v pube. Wimbledonska knjižnica organizira tudi vrsto tečajev in prireditev, kot so razstave in branje pravljic za otroke. Kot pubi so tudi knjižnice ključnega pomena za vzdrževanje marsikje pozabljenega lokalnega duha skupnosti.
Zanj proelitna in prokorporacijska konservativna vlada, ki jo navdihuje duh Margeret Thatcher, avtorice trditve »Družba ne obstaja, obstajajo samo posamezniki, ki morajo skrbeti vsaj zase«, nima prav nobenega razumevanja. Nima ga niti za poceni izobraževanje odraslih. Občina Merton, ena izmed 32 londonskih občin, v katero sodi Wimbledon (do leta 1965 je bil samostojna občina), je na primer že sporočila, da bo z aprilom prihodnje leto zaprla zelo priljubljeni kolidž za odrasle, v katerem so se tudi številni starejši Wimbledončani za malo denarja družili in se naučili marsičesa, od plesnih korakov do dela z računalnikom.
Od večkratnih milijonarjev do revežev
Zaščiteno prostorno poslopje wimbledonske knjižnice naj bi imela na muhi gradbeniška korporacija, ki bi jo rada spremenila v poslovne prostore, trgovine in stanovanja, ki so v Wimbledonu iz leta v leto dražja. Wimbledon zaradi revnejšega južnega in bolj povprečnega zahodnega in osrednjega dela še ni »milijonarsko mesto«, kot sta Cobham in Virginia Water v bližnji grofiji Surrey, kjer je vrednost povprečne nepremičnine že milijonov funtov. Medtem ko je v celotnem Wimbledonu povprečna vrednost nepremičnine 685.029 funtov, je v imenitni bogataški wimbledonski vasi več kot 1.683.000 funtov.
Kljub temu da je Wimbledon dom številnih večkratnih milijonarjev, ki ne potrebujejo puba Alexandra (ker hodijo v drage restavracije), kaj šele knjižnice, ki jo imajo za potrato javnega denarja, je hkrati tudi dom večinoma povprečnih ljudi. Ti se srečujejo tako v Alexandri kot v knjižnici, v katero pogosto zahajam predvsem zaradi zadnje čase nezanesljive domače internetne povezave, ki je v knjižnici vedno odlična.
Wimbledon je tudi dom nemajhnega števila revnih ljudi (v Britaniji jih je 13 milijonov, kar sploh ni malo za državo s 65 milijoni prebivalcev in petim največjim gospodarstvom na svetu), ki čutijo posledice surovega kleščenja sociale vlade, saj sicer ne bi imeli tukaj kar osem dobrodelnih trgovin, v katerih je vse poceni, in dveh bank s podarjeno hrano (javne kuhinje), ki so v zadnjih letih na Otoku doživele »razcvet«. Samo dobrodelna bančna veriga Trussell Trust ima 420 teh za Britanijo sramotnih bank, ki so lani in letos nahranile 1.084.604 ljudi. Med njimi je bilo blizu 400.000 otrok.
